Ni še prepozno, se pa mudi

Kot državni sekretar na ministrstvu za informacijsko družbo, ki je skupaj s sodelavci in ministrom Pavlom Gantarjem pripravil prvi zakon o telekomunikacijah, ki je leta 2001 v Sloveniji postavil zakonske temelje za docela demonopolizirano telekomunikacijsko okolje, in kot nekdanji član sveta za elektronske komunikacije bi rad podal svoj pogled na zagate, ki danes pretresajo regulacijo elektronskih komunikacij.

Ni moj namen, da bi podal podrobne predloge rešitev, ampak bom poskušal le opisati nekaj elementov zakonske ureditve, ki bi jih bilo treba spremeniti, da bi procesi potekali bolj tekoče in v interesu države ter še posebej uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev. Ko ves svet govori o digitalni transformaciji in uvajanju pete generacije mobilnih komunikacij, najbrž ni treba posebej poudarjati, da je (dobra) regulacija elektronskih komunikacij zelo pomembna.

Regulacijo elektronskih komunikacij danes izvaja neodvisni organ Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (agencija). Njene naloge so med drugim: zagotavljati razmere za kakovostne storitve po primerni ceni, zagotavljati dostopnost univerzalnih storitev vsem prebivalcem Slovenije po dostopnih cenah in neodvisno od geografske lokacije, ščititi interese uporabnikov storitev, zagotavljati in pospeševati učinkovito konkurenco na trgu.

Agencijo vodi direktor, ki ga imenuje vlada na predlog ministra za pet let in ga je tako rekoč nemogoče zamenjati pred iztekom mandata. O delu sedanje direktorice Tanje Muha lahko zasledimo kritično poročanje v medijih, nazadnje v intervjuju z ministrom Rudijem Medvedom v Sobotni prilogi Dela.

Z delom agencije so povezani še trije sveti. Prvi je svet agencije, ki ga imenuje vlada in ima vlogo nekakšnega nadzornega organa. Med njegovimi pristojnostmi so sprejemanje programa dela in finančnega načrta ter letnega poročila, predlaganje razrešitve direktorja agencije in začasne prepovedi opravljanja nalog direktorja agencije. Med svetom agencije in direktorjem so bile ves čas napetosti, ki izvirajo iz neustreznih pristojnosti sveta, kar je še posebej izraženo po zadnjih spremembah zakona in menjavi članov sveta. Da komunikacija med svetom in direktorjem ne deluje najbolje, je videti iz korespondence, ki jo je mogoče najti na spletnih straneh agencije in obsega nekaj sto dopisov.

Preostala sveta naj bi imela posvetovalno vlogo. To sta svet za elektronske komunikacije in svet za radiodifuzijo. Prvi šteje enajst članov, drugi sedem, oba imenuje državni zbor. Svet za elektronske komunikacije, ki je imel sprva pristojnosti sveta agencije, je te s spremembami zakonodaje izgubljal. Zdaj ima zgolj posvetovalno vlogo, ki pa je ne opravlja, saj ga niti agencija niti drugi organi ne uporabljajo za svoje posvetovalno telo. Agencija njegovih mnenj v glavnem tudi ne upošteva, kar je frustracija za aktivnejše člane tega sveta. Tudi ta korespondenca je dostopna (nekoliko skrita) na spletnih staneh Akosa.

Pri svetu za radiodifuzijo vidimo, da država ne zmore vzpostaviti neodvisnega medijskega regulatorja, zato v tej vlogi ohranja kvazi neodvisni svet za radiodifuzijo, ki pa je prav tako v stalnem sporu z direktorjem agencije.
Imamo torej direktorico agencije, nad »katero je v skladu z zakonom le modro nebo«, svet agencije in dve nemočni posvetovalni telesi. Treba je poudariti, da ta sestavek nikakor ni kritika direktorice agencije, pač pa opisuje zakonsko ureditev, ki ji pušča preveč prostora, v katerem lahko brez ustreznih kompetenc in nadzora tudi ukrepa. Pri tem je treba poudariti, da agencija ne regulira le telekomunikacij, ampak upravlja tudi radiofrekvenčni spekter in regulira avdiovizualne medije ter trga poštnih in železniških storitev. Agencija ima skupaj enajst sektorjev, ki vključujejo tudi njeno notranje delovanje. Ker direktorica seveda ne more biti strokovnjakinja na vseh teh področjih, se večji del usodnih odločitev sprejema na ravni referentov (vodij sektorjev), kar pa je v nasprotju s temeljnimi načeli delovanja in odgovornosti neodvisnih regulatorjev.

Da bi presegli sedanjo neustrezno sistemsko ureditev regulacije telekomunikacij, ni treba iskati »ubogljivejšega« direktorja, ampak je treba opraviti temeljite zakonske spremembe, ki so mogoče le s korenito novelo zakona o elektronskih komunikacijah.

Da bi videli, kako bi lahko deloval model dela takšne agencije, se je treba le ozreti k nekaterim rešitvam v drugih državah EU. Najprimernejša se mi zdita portugalski in britanski model.

Portugalski regulator telekomunikacij ima deset oddelkov. Vodi jih odbor direktorjev, ki je odgovoren parlamentu. Sestavljajo ga predsednik in od dva do štirje člani, ki jih po kompleksnem postopku imenuje vlada za šest let. Sedanji predsednik ima bogate izkušnje v vladnem in bančnem sektorju ter v telesih EU. Podpredsednik ima izkušnje v portugalskih finančnih telesih. Ena od članic je pravnica s članstvom v telesih Mednarodne zveze sodnih funkcionarjev. V nasprotju z našo agencijo, ki regulira celo vrsto področij, se portugalski regulator v celoti posveča le telekomunikacijam.

Še zanimivejši je britanski model. Tam za regulacijo komunikacijskih storitev, poleg tega pa tudi avdiovizualnih medijskih in poštnih storitev skrbi Ofcom. Tudi tukaj glavne odločitve in strateške usmeritve sprejema kolektivni organ – odbor –, ki ga vodi Lord Burns. Izvršna direktorica Ofcoma je članica odbora in tako neposredno prenaša odločitve odbora v delo agencije. Odbor je sestavljen iz uglednih članov z dolgoletnimi izkušnjami v britanskem političnem in državnouradniškem okolju. Odbor ima seveda vrsto komisij, ki mu med drugim pomagajo na področju standardizacije in politike javnih oddajnikov. Posebej deluje tudi svet za politiko in upravljanje, katerega predsednica je izvršna direktorica in ki vodi konkretno delovanje Ofcoma.

V nobenem od obeh primerov ne vidimo impotentnih svetov, kakršne imamo v Sloveniji, ampak močne odbore, ki sprejemajo odločitve in usmerjajo delo regulatorja. Regulatorji imajo tudi svoja posvetovalna telesa, ki imajo svojo vlogo in so del notranje organizacije, ne pa nekakšni zunanji priveski.

Skrajni čas je za prepotrebne spremembe, vendar je vprašanje, ali se ministrstvu za javno upravo in vladi ljubi razvozlavati ta gordijski vozel.

dr. Tomaž Kalin nekdanji državni sekretar ministrstva za informacijsko družbo