Nekaj pomislekov ob jubileju

Ljubljanska univerza je ob svoji stoletnici dobila darilo, ki je posledica načina njenega delovanja – zdrsnila je na Šanghajski lestvici kakovosti univerz za še sto mest. Po desetletju nihanja v skupini med 400 in 500 najboljšimi univerzami je letos pristala med v skupini 501 in 600. Kakovost ljubljanske univerze se ni izboljšala, čeprav so bili »vodilni« profesorji v stalni pripravljenosti, za kar so prejemali dodatek k plači. Na mariborski univerzi naj bi predavatelji poleg plače prejeli za 50 milijonov spornih izplačil. Z dodatnimi zaslužki univerzitetnih predavateljev ni nič narobe, če je zaslužek »stranski produkt« njihove vrhunske inovativne dejavnosti. Zelo narobe pa je, če je tak zaslužek posledica mreže poznanstev, izkoriščanja dela študentov ali plačilo za sporne strokovne projekte. Seveda je za vse Slovence zelo pomembno, ko naši raziskovalci in zaposleni na univerzah dosežejo svetovni preboj na svojem strokovnem področju. A kaže, da je tega za boljšo uvrstitev slovenskih univerz na svetovnih lestvicah uspešnosti premalo.

Kakovost slovenskih predavateljev v tujini

Če bi zbrali reference slovenskih profesorjev, ki predavajo in raziskujejo na tujih univerzah, bi se ta navidezna skupina verjetno uvrstila precej višje od ljubljanske univerze. Zakaj so vsi ti mladi odšli predavat na univerze v tujino? Eden od razlogov je zaprtost ljubljanske univerze za nove in kakovostne kadre. Zaprtost pa je le delno posledica formalnih omejitev in temelji predvsem na »hobotnici« poznanstev, ki ščitijo povprečne predavatelje na ljubljanski univerzi, namesto da bi univerzo odprli sposobnim mladim.

V tujini je, tako kot v Sloveniji, jasno, kolikšna je plača za določeno mesto predavatelja na univerzi, ki jo financiramo iz proračuna. Za vodilna mesta pa se v tujini profesor na državni univerzi lahko pogaja za dodatne pogoje in višjo plačo. Če ga univerza želi zaposliti, plača razliko iz lastnih sredstev. Tudi v nekaterih državnih kulturnih ustanovah obstaja podobna prilagodljivost. Ali bi taka miselnost lahko zaživela tudi v Sloveniji?

Zaprt sistem vodi v nazadovanje

Osamosvojitev je pred skoraj tridesetimi leti v Sloveniji prevetrila gospodarstvo in politiko, medtem ko je univerza ostala nedotakljiva. Zaradi svoje zaprtosti je le nazadovala. Tuje predavatelje in študente uspešno odvrača s pretiranimi zahtevami glede slovenskega jezika v visokem šolstvu. Mlade, prodorne in kakovostne predavatelje raziskovalce pa odvrača z »danim stanjem«, da ni prostega mesta (oziroma sredstev) za novega predavatelja ali z »vprašljivimi« habilitacijskimi postopki. Zgodi se, da o habilitaciji odločajo komisije, v katerih nihče od članov nima zadostnega znanja s področja, ki ga pokriva kandidat. Včasih komisije brez predsodkov odločijo v nasprotju s strokovnim mnenjem tistih, ki so poznavalci področja. Nekateri mladi sklenejo, da se takšnega sistema ne gredo več, in odidejo v tujino, kjer jih čaka mesto na univerzi, oprema in včasih celo lastni raziskovalni projekt. Tako odidejo tisti slovenski predavatelji raziskovalci, ki bi jih Slovenija potrebovala, ostanejo pa tudi taki, ki slovenski sistem potrebujejo, ker na drugih univerzah ne bi dobili mesta.

Znanci mi pravijo, da je podobna zaprtost značilna tudi za kulturo. Tudi tam odločajo komisije, ki imajo bodisi premalo znanja bodisi ščitijo določene interese posameznikov. Znani so primeri, ko so na ministrstvu za kulturo (ne)kompetentne komisije zavračale priznavalnino določenemu umetniku (ki ni bil v klanu) kljub številnim referencam in mnenjem ekspertov. Umetnik je pravico iskal na sodišču in po več letih zmagal. Številnim raziskovalcem in umetnikom se ne ljubi zapravljati energije in let s pravdanjem na sodiščih in raje odidejo. Ali je dejstvo, da nekatere kulturne institucije celo po tri mandate in več zapored vodijo isti ljudje, tudi posledica odločanja klanov in razpisov, ki ustrezajo dosedanjim direktorjem? Trditve, da ni drugih kompetentnih kandidatov, povedo marsikaj o osebi, ki to trdi. Zaprt sistem tudi v kulturi ne omogoča dinamike, svežine in razvoja.

Privilegiji na SAZU

Poseben problem je privilegij nagrad za člane SAZU, s čimer so se mediji ukvarjali pred leti. Slovenski akademiki, ki postanejo redni ali izredni člani SAZU, dobivajo znaten mesečni dohodek za nič dela. To je drugače kot v večini zahodnih držav ali ZDA, kjer je članstvo v akademiji čast, ki je ne plačuje država. Čeprav je kakšnemu politiku morda jasno, da je nekaj narobe s slovenskimi univerzami in nagradami na SAZU, se treznemu politiku ne izplača dregati v ta sveti steber, ki je ponos slovenstva. Raje na sprejem povabi mlade slovenske predavatelje, ki so zaposleni na tujih univerzah, jim piha na dušo in se z njimi fotografira. A s tem tudi utrjuje status quo stanja na slovenskih univerzah, ne pa njegovega razvoja, ki mnogim predavateljem ustreza. Prav zato se stanje na ljubljanski univerzi samo od sebe ne bodo bistveno izboljšalo.

Za preboj je potrebna politična odločitev in znanje, kar je omogočilo uspešen vzpon mnogim tujim univerzam, ki so nekoč zaostajale za ljubljansko. Iz starih zidakov in z enakimi mojstri ne bo nove uspešne univerze. Ob »prevetritvi« univerze pa bi bil javni odziv silovit in enoten. Kratko bi odnesel politik. Žal pa v sedanjem sistemu kratko odnese celotna slovenska družba, ki ima vse slabšo osrednjo univerzo.

***
Dr. Saša Prešern, raziskovalec

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.