Mir je preveč dragocen, da bi ga prepustili mirovnikom (2)

Da bi mi Luka Lisjak Gabrijelčič ob nedavnem obisku pri predsednici državnega zbora Urški Klakočar Zupančič (skupaj s še petimi veliko bolj znanimi in spoštovanimi domačimi intelektualci) pogledal skozi prste, bi me skorajda užalostilo. Tako da sem kar olajšan, ko spoznam, da mi sledi, da spremlja moje korake, tudi na twitterju, in predvsem, da se z mano ne strinja, da ga moti to, kar počnem. Se opravičujem Spomenki Hribar, Rudiju Rizmanu, Ivu Vajglu, Mojci Drčar Murko in Urošu Lipuščku, če sem jim vzel prostor v Lisjakovi kolumni z naslovom Mir je preveč dragocen, da bi ga prepustili mirovnikom (Delo, 13. julija, stran 11). Privilegiji »koordinatorjev«, pač. Seveda, opravičilo tudi predsednici parlamenta, ki jo je v podtonu vesti pokregal edino Uroš Esih v Delu 15. julija, češ da se je z nami sestala »skrivno« in mimo uradne politike do vojne v Ukrajini.

In kaj počnemo mi, »prekleti« mirovniki, ki se tu pa tam oglašamo s komentarji in pozivi državnemu vrhu k drugačnim pristopom do omenjene drame od onih, ki nam jih narekuje obsedenost z enotnostjo vrst znotraj povezav, ki jima Slovenija pripada, Natu in Evropski uniji, ali ubogljivost do višje rangiranih voditeljev, ki pa v dveh letih in pol, odkar vojna traja (no, odkar jo je ruska vojska s prestopom ukrajinske meje 24. februarja 2022 sprožila), niso prispevali k ničemur, razen k zaostrovanju konflikta, k poslabšanju razmer tako na frontah kot v odnosih z Rusko federacijo, in sicer po svetu, navsezadnje tudi k temu, da smo v samih članicah zavezništva in EU pred tem materialno in duhovno živeli bolje? Da, kriv je Putin, ki da je z agresijo s tečajev vrgel svet – da ga je Nato z nenehnim približevanjem ruskim mejam pri tem spodbujal, je za gospode, ki nam ugovarjajo, nepomembno. »Ve se, kdo je agresor in kdo žrtev, pika!«

A vrnimo se k skorajda že »zločinskemu« obnašanju mirovnikov. Namenoma karikiram s pridevnikom, ker nas mnogi pri skledi oblasti, tudi mediji, gledajo in obravnavajo kot državi in družbi sovražna bitja, pa bo morda celo napočil čas, ko nas bo treba preganjati tudi kazensko, ker da širimo bogokletne misli. »Mir je preveč dragocen, da bi ga prepustili mirovnikom,« pravi Lisjak Gabrijelčič. Prepustimo ga torej tistim, ki vedo, kako se mu streže, kako z njim rokovati, kako do njega sploh priti in ga utrditi, da bo čim dlje zdržal, ali ne? Ursuli von der Leyen, Kaji Kallas, Stoltenbergu, »vitalnemu in pravemu voditelju zavezništva« Bidnu, kot ga je naš premier označil ob 75. obletnici Nata v Washingtonu, ter raznim Macronom, Scholzem, Tuskom in podobnim. »Putina je treba premagati! Oditi mora iz Ukrajine poražen, če hočemo Evropi dobro oz. ji zagotoviti varnost!«

Da nekateri tega prepričanja ne delimo, ker menimo, da onega, ki razpolaga z največjim jedrskim arzenalom na planetu, ne moreš premagati, in da ruski voditelj nima kakšnih večjih ambicij dlje od nevtralnosti Ukrajine in od priznanja jezikovnih in drugih narodnih pravic Rusov v vzhodnem delu države, lahko pa se z njim dogovoriš o znosnem sobivanju, je že grešno in škodljivo za nov »gospodarski čudež« Zahoda z zagonom orožarske in druge vojaške industrije. »Naj traja, naj traja,« poje Rudi Bučar, a ne misli kot trenutni zahodni odločevalci na vojne in sovraštva. Obratno!

Če v Luki Lisjaku Gabrijelčiču prepoznam glasnika Zahoda, mu sporočam, verjamem, da tudi v imenu večine mirovnic in mirovnikov: Mir nam dajte, pa bomo odnehali!