(GOSTUJOČE PERO) Malo drugače o sodniški neodvisnosti

Ob nedavnih, sicer zavržnih in nevarnih poskusih javnega diskreditiranja slovenskega sodstva in tudi nekaterih sodnic in sodnikov je bilo mogoče od slednjih znova zaslediti javna opozorila glede nujnosti, da se spoštujeta njihova ustavna in institucionalna neodvisnost in samostojnost pri sprejemanju sodnih odločitev.

Večina političnega esteblišmenta, pravne stroke in javnosti jim je nemudoma prikimala, kar zaradi – ponovno poudarjam – zavržnih groženj njihovi varnosti ne preseneča in je do neke mere celo pričakovano.

Je pa treba ob tem jasno izpostaviti, da je sodniško razumevanje lastne neodvisnosti pogosto napačno definirano in ustvarja zmedo ne le pri laični javnosti, ampak tudi pri delu pravne stroke, ki se v njeno pravilno razumevanje (namerno?) ne poglobi dovolj. Naj zato zapišem nekaj besed o tem, kaj je v srčici neodvisnega opravljanja sodne funkcije oblasti. O tem se namreč v javnosti in tudi med nekaterimi sodniki pojavlja bistveno preveč zavajanja, kar me zelo moti, in verjamem, da v tem nisem edini.

Ustava RS (125. člen) določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Vezani so le na ustavo in zakon.

Do vsebinskega bistva te ustavne norme se je že leta 2006 opredelilo ustavno sodišče, ki je v odločbi OdlUS XV, 84, U-I-60/06, URL RS št 1/07, v kateri se je opredelilo prav glede neodvisnosti sodstva, izrecno zapisalo, da na neodvisnost sodstva ni mogoče gledati kot na privilegij sodnikov, temveč kot na bistveno predpostavko za zagotovitev varstva pravic oseb, ki so stranke v sodnih postopkih. Uresničitev načela neodvisnosti sodstva ne služi sodnikom kot takšnim in ni sama sebi namen, ampak služi predvsem zagotavljanju človekove pravice do sodnega varstva.

Ob tem želim opozoriti na dve bistveni sestavini, ki ju je izpostavilo ustavno sodišče v zgornji odločbi: 1.) na to, da neodvisnost ni sodniški privilegij, in 2.) na to, da neodvisnost sodnikov ne more biti sama sebi namen.

Prevedeno v laični jezik: sodniki se na svojo neodvisnost ne morejo in ne smejo sklicevati, če želijo na ta način odvrniti (utemeljene) kritike (strokovne) javnosti glede njihovega dela. In še manj zato, da bi svojo »neodvisnost« uporabili kot obrambni zid za izmikanje lastni odgovornosti pri konkretnih sojenjih.

Strokovno odgovorni za svoje delo smo namreč prav vsi. Za to obstajajo ustrezne pravne podlage. Vsi, od čistilke, voznika avtobusa do menedžerja ali univerzitetnega profesorja, lahko za svojo nestrokovnost nosimo neprijetne posledice. Ni videti nobenega niti zdravorazumskega niti ustavnega razloga, zakaj bi bili iz te odgovornosti izvzeti sodniki.

V tem kontekstu želim izpostaviti še dodaten, izjemno pomemben argument, ko razpravljamo o neodvisnosti sodnikov. Francoski filozof, pisec in sodnik baron de Montesquieu je v knjigi De L' Esprit des Loix (Duh zakona) prvi celovito spregovoril o tako imenovani doktrini zavor in ravnovesij (Doctrine de l'équilibre des pouvoirs).

Ta doktrina, ki uči o pomenu medsebojnega nadzora treh vej oblasti (zakonodajne, izvršilne in sodne), predpostavlja tudi nadzor nad sodno vejo oblasti. V Sloveniji pravno podlago za ta nadzor med drugim vsebuje Ustava RS, ki omogoča tudi institucionalni nadzor sodnikov, in sicer s strani parlamenta, seveda če so za to izpolnjeni ustrezni pogoji.

Državni zbor RS lahko namreč odredi preiskavo o zadevah javnega pomena, mora pa to storiti na zahtevo tretjine njegovih poslancev ali na zahtevo državnega sveta. V ta namen imenuje komisijo, ki ima v zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kot pravosodni organi (93. člen Ustave RS).

Če sodnik ravna sporno (če denimo krši zakon, prekorači svoja pooblastila, ravna samovoljno, zbuja sum, da v sodnih postopkih ne ravna nepristransko), gre tu vsekakor za zadevo javnega pomena par excellence, kjer bi morala biti preiskovalna intervencija parlamenta samoumevna. Sodnik se namreč (ob sojenju) lahko sklicuje samo na svojo strokovno neodvisnost, nikakor pa ne na neodgovornost v primeru, če se izkaže, da je ravnal nezakonito ali neetično.

Naj zato jasno poudarim: nad sodniki nikakor ni samo modro nebo. Dolžni so ravnati v skladu z ustavo in zakonom. Dolžni so ravnati nepristransko. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (International Covenant on Civil and Political Rights), ki ga je ratificirala tudi Slovenija in predstavlja mednarodnopravni temelj definicije neodvisnosti sodstva, sodnikom nalaga tudi, da delujejo nepristransko (unbiased) in da ne sprejemajo sodnih odločitev na osnovi predsodkov.

In dolžni so odgovoriti na vprašanja, ki jim jih zastavijo ustrezne institucije v primeru, če se pojavi sum o nepravilnostih v njihovih vrstah, kot tudi opredeliti se do argumentiranih kritik javnosti, v imenu katere sodijo (spomnimo: sodbe se izdajajo v imenu ljudstva). Mimogrede – prav to ljudstvo jih tudi financira z davkoplačevalskim denarjem. Očitki o pristranskosti (nekaterih) sodnic in sodnikov pa so resni in terjajo resne odgovore.

V tem smislu je nedopustno tudi »bianko« ignoriranje vseh navedb o pristranskih sojenjih, ki jih zoper sodno vejo oblasti običajno navaja opozicija. Četudi vse njene kritike niso na mestu, pa terjajo vsaj bistveno manj pavšalen in predvsem bolj argumentiran odgovor – vsaj na tiste očitke, ki so solidno pravno podkovani in delujejo verodostojno.

Sodstvo bi se moralo še zlasti opredeliti glede tistih očitkov (ki nikakor ne prihajajo samo iz vrst politične desnice, ampak tudi od neodvisnih intelektualcev), da so nekatere njihove sodbe pristranske in pravno neprepričljive v korist veljakov iz vrst politične levice in podobno pristranske in pravno dvomljive v škodo tistih, ki prihajajo iz vrst politične desnice.

Mene, denimo, kot državljana, ki sem zrasel ob pravnih idealih in vrednotah slovenske osamosvojitve, dobesedno zmrazi že ob sami misli na to, da bi lahko bil kakšen politični vplivnež v sodnem postopku privilegirano obravnavan zgolj zato, ker je pač dobro zlizan z neko politično stranko. In pri tem je povsem nepomembno, kakšne barve je ta stranka.

Glede tega bi morali vsem, ki jim je iskreno mar za našo državo, zazvoniti prav vsi alarmi.

***

Mag. Boštjan J. Turk, predavatelj na Fakulteti za management in pravo iz Ljubljane in gostujoči predavatelj na Univerzi v Sieni (Italija).

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.