Konec koncev konec sveta

Sandro Boticelli je bil genialen slikar, eden od velikih mojstrov zgodnje renesanse. Imel pa je tudi nekaj čudnih idej. Res čudnih. Tako je bil, denimo, prepričan, da bo leta 1504 konec sveta. Letos lahko končno z veliko gotovostjo trdimo, da se je Boticelli uštel. Že samo zato, ker je Krištof Kolumb takrat, ko ni blodil po oceanu, verjel, da bo vsega konec leta 1658. Tudi v tem primeru lahko s precejšnjim prepričanjem rečemo, da se je veliki mož motil. Veliko večji um od njega, matematik Jacob Bernouilli, je namreč nekaj stoletij pozneje izračunal, da bo človeštvo izumrlo v trku kometa leta 1719.

Napovedi o skorajšnjem koncu sveta imajo res dolgo zgodovino in vsi primeri si delijo to zoprno lastnost, da je nekega nestrpno pričakovanega dne nekdo postal tarča neznansko velikega posmeha. Teh zmotljivih prerokov je toliko, da so si prislužili lastno stran na Wikipediji. Ta našteva vsega skupaj 174 različnih zgodovinskih datumov, ko sveta kljub napovedim ni in ni hotelo biti konec. Pa seznam gotovo ni izčrpen.

Nič čudnega, da smo se odvadili, da bi jih vzeli resno. Slovenski odnos do napovedi prihodnjih katastrof se ni kaj dosti spremenil vse od 30. marca 1864. Takrat so namreč Kmetijske in rokodelske novice objavile prispevek z obetavnim naslovom Konec sveta – kdaj bo? Pa so bili bralci najbrž razočarani. Članek se je zgolj rogal fantastično oddaljeni prihodnosti (90.000 oziroma 220 milijonov let), v kateri naj bi pretilo uničenje Zemlje po napovedih znanstvenih teorij tistega časa. Piscu se je zdelo še bolj zabavno, da so različni znanstveniki predlagali različne mehanizme, ki naj bi zakrivili konec sveta. Led! Ogenj! Vesoljni potop! Zbadljivi tekst se je končnal s kulturniško noto: »Kdo ima potemtakem prav? Prešeren bi menda tudi tem prerokom zapel: 'Vsi pojte rakom žvižgat [...] Lažnivi zvezdogledi!'«

Pri vsem še najbolj bode v oči, da Kmetijske in rokodelske novice niso razlikovale med napovedmi mistikov in napovedmi znanstvenih teorij. V znanosti pa seveda ni vnaprej dane in znane resnice, ampak gre za dolgotrajen postopek odkrivanja kančkov znanja. In za napredek je nujno potrebno, da se krešejo divje različni pogledi, kar je odlika in ne sme biti tarča posmeha. Tako pa so oboji, mistiki in znanstveniki, končali v istem košu, v katerem je največ, kar lahko pričakujejo, naše aktivno zasmehovanje. Kaj več aktivnosti v smislu priprav na prihajajoče katastrofe pa od nas seveda ni pričakovati.

Znanstvene teorije so danes veliko boljše kot v 19. stoletju. Si morda zaslužijo, da njihovim svarilom namenimo kaj več pozornosti?

V zadnjih letih se v poslovnem svetu veliko govori o tveganjih. O valutnih tveganjih, kreditnih tveganjih, operativnih tveganjih in še in še je teh tveganj. Vedno več je tudi razumevanja, da je treba tveganja sprejeti, jih upravljati, se nanje pripraviti. Samo tako lahko podjetje preživi. Če se tveganja uresničijo in če je podjetje nanje dobro pripravljeno, iz njih tudi profitira. Ni zaman postalo kliše, da prinesejo visoka tveganja visoke donose.

V marsikaterem podjetju so poslovna tveganja nekaj, o čemer razmišljajo vsak dan. In seveda tudi ukrepajo. Tveganje še zdaleč ni nekaj abstraktnega ali teoretsko oddaljenega. Navsezadnje obstaja cela panoga, zavarovalništvo, katerega naloga je, da proti plačilu od nas prevzame nekaj tveganja. Tveganje je tudi nekaj, s čimer se trguje na svetovnih borzah v obliki izvedenih finančnih instrumentov. Da se na tveganja pripravimo, jih ocenjujemo, torej pripravljamo napovedi.

Pa vendar nam takšen način razmišljanja ostaja tuj, če razmišljamo o morebitnih katastrofah onkraj finančnih trgov. Čim gre za druga področja našega življenja, napovedi znanstvenih modelov brez zadržka mečemo na isti kup kot napovedi šlogaric. Še huje, prerokovalci imajo najbrž več vpliva na več vsakodnevnih političnih odločitev kot znanstveniki. Pri tem pa smo nekako prezrli, da prvi radi govorijo o koncu sveta kot takega, drugi pa o veliko manj ambiciozni temi, o koncu sveta, kot smo ga doslej poznali. To je seveda ključna razlika, ki pa je, kot kaže, vendarle premajhna.

V Sloveniji se tako še zmeraj nismo soočili z najpomembnejšimi izzivi, ki se nam obetajo v prihodnjih nekaj desetletjih. Ne stoletjih, desetletjih. Izzivih. Ali se bodo izkazali za probleme in ali jim bomo kos, pa je precej odvisno od nas samih.

Tako še zmeraj nismo ustrezno okrepili zdravstvenih, socialnih in pokojninskih sistemov, da bi bili kos staranju slovenskega prebivalstva. Še zmeraj nismo razčistili, kakšna naj bo naša zunanja politika v obdobju čedalje večjih geopolitičnih sprememb. Še najmanj smo pripravljeni na posledice vremenskih sprememb. Povsem možno je, da že čez nekaj desetletij deli Slovenije ne bodo več primerni za človeško poselitev. Pomislite samo na poplavna območja. Januarja je v znanstveni reviji Climate izšla študija, ki proučuje verjetnost poplav v Evropi, povezanih s segrevanjem ozračja. Med 38 državami, ki so bile zajete v raziskavo, je Slovenija izšla kot ena od šestih, ki naj bi jih čakalo največ ekonomske škode zaradi rečnih poplav. Kam bodo šli prizadeti državljani? Slovenija bo tudi veliko toplejša država. V obdobju med 2080 in 2099 bodo poletne temperature pri nas, pravijo klimatski modeli, okoli sedem stopinj Celzija višje, kot so bile v povprečju med letoma 1986 in 2005. Kje bomo vzeli elektriko za hlajenje? In veliko resnejše vprašanje, kaj bodo sejali in sadili naši kmetje?

Morda se izplača nekatera svarila vzeti zares in si postaviti tudi zoprna vprašanja.

Jure Stojan je partner in direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve