(KOMENTAR) Družbena odgovornost in trajnostnost brez evfemizma

Evfemizmi so besede ali izrazi, ki se uporabljajo za ublažitev, olepšanje ali prikrivanje neprijetnih, tabuiziranih ali nesprejemljivih vsebin. To je način izražanja, ki je sprejemljivejši ali manj šokanten za poslušalce ali bralce. Evfemizmi se pogosto uporabljajo v različnih kontekstih, kot so vsakdanje življenje, politika, mediji, poslovni svet in izobraževanje.

V vsakdanjem življenju se običajno ne zavedamo številnih evfemizmov, s katerimi poskušamo ublažiti neprijetne resnice, se izogibati žaljivosti, upoštevati družbeno sprejemljivost, diskretnost in politično korektnost.

To se praviloma dogaja tudi v strokovnih razgovorih in dokumentih. Tak »diplomatski« pristop je pogosto koristen, saj se tako izognemo nepotrebnim sporom ali celo užaljenosti nekaterih.

Kljub temu obstaja tudi rek »reci bobu bob«, ki nas spominja, da je včasih takih evfemizmov oziroma olepšav preveč, saj lahko že meji na zavajanje in zlorabo nekaterih pojmov.

Ocenjujem, da je zdaj tako stanje tudi na področju razprav o družbeni odgovornosti in trajnostnosti oziroma trajnosti. V tujini in pri nas so že številne knjige, članki in razprave s teh področij, organizira se tudi civilna družba za podporo družbeni odgovornosti in trajnostnosti. Hkrati pa lahko opazimo najmanj naslednje:

1. Vse manj ljudem je jasno, kaj pojmi družbena odgovornost in trajnostnost v resnici pomenijo.

2. Vse (pre)več je uporabe teh »modernih« izrazov v dnevnem časopisju, političnih govorih, na žalost pa tudi v strokovnih prispevkih, ki pa nima drugega namena kot »biti in«. To je torej promocija posameznikov, ki si s tem (če je le mogoče) izboljšujejo tudi materialni položaj ali ohranjajo svoje pozicije in privilegije. Hkrati pa gre za to, da se čim manj pove o reševanju resničnih izzivov, kar bi zahtevalo konkretnejše rešitve ali ukrepe.

3. Taki pojmi sčasoma postanejo že tako domači, da nas sploh več ne motijo, ne glede na to, ali so ustrezno uporabljeni ali ne; običajno jih kar preslišimo oziroma se zanje ne zmenimo.

4. Novi pojmi lahko nekatere spravijo tudi v dilemo, kako delovati oziroma ravnati.

Zadnje je primer direktorjev podjetij, ki so po eni strani zadolženi za povečevanje premoženja lastnikov kapitalskih vložkov, po drugi strani pa za zagotavljanje družbeno sprejemljivega in ekološko usmerjenega poslovanja podjetij. Ni ga junaka, ki bi jasno povedal, da sta ta dva cilja v popolnem nasprotju, zato se podjetja ukvarjajo s predpisanim trajnostnim poročanjem in s tem na svoj način utemeljujejo povečanje dobičkov, ki zdaj pripadajo vloženemu kapitalu.

Spoznati je namreč treba, da »trajnostna usmeritev« podjetij v današnji praksi pomeni samo trajno povečevanje premoženja lastnikov kapitala in s tem povečanje neenakosti in neenakopravnosti ljudi. Spoznati moramo, da družbene odgovornosti podjetij ne moremo pričakovati, dokler so ta odgovorna samo lastnikom kapitala. Zato se tudi poveličevanje trajnostne usmeritve kaže v najboljšem kot sanjarjenje, v praksi pa kot prizadevanje, da se ne bi spremenila neoliberalistična doktrina, ki je usmerjena v posameznika in dosledno zavrača pojem družbene blaginje, ki pomeni pot v trajnostno družbo. Trajnostna družba je vizija, v kateri ni kategorije dobička, saj je le-ta predvsem kratkoročno usmerjen. Njegove posledice vidimo vsak dan v negativnih gibanjih in vojnah po svetu.

Olajševalna okoliščina za naše razmere je dejstvo, da se enako dogaja na mednarodni ravni, kjer mednarodne korporacije (kapital) vplivajo na oblikovanje mednarodnih predpisov. Direktive Evropske unije glede računovodskih standardov sicer predvidevajo možnost spremljanja tudi drugih vrst poslovnega izida, vendar bi to bilo zunaj veljavnih standardov. Ne glede na to so oblikovalci slovenskih računovodskih standardov tako možnost prezrli. Prav tako drugi naši predpisi (na primer zakon o gospodarskih družbah, zakon o finančnem poslovanju, zakon o prevzemih podjetij) povzemajo tujo prakso, ki utrjuje napačno mnenje, da so lastniki kapitalskih vložkov hkrati tudi lastniki podjetja.

Ugotoviti moramo, da je izkaz poslovnega izida namenjen predvsem investitorjem. Obenem pa je tuja literatura polna evfemizmov. Sramežljivo govorijo o »ustvarjanju vrednosti«, istočasno pa ne poudarijo, da je ugotavljanje dobička v nasprotju s temeljnimi načeli družbene odgovornosti podjetja.

Podjetje skladno z načeli družbene odgovornosti namreč ni odgovorno samo lastnikom kapitalskih vložkov, ampak vsem, ki nosijo tveganje v njegovem poslovanju. To so (poleg družbenikov) še zaposlenci, upniki in država. Na kratko jih imenujemo deležniki. Podjetje samo z upravljanjem tveganj in inovacijami pridobiva novoustvarjeno vrednost, ki pripada vsem deležnikom glede na njihov prispevek.

Spoznati moramo, da je »sistem dobička« v popolnem nasprotju z deklariranimi cilji družbene odgovornosti in trajnostne družbe, saj ustvarja neenakopravnost in neenakost. Kljub temu še vedno v praksi (in na žalost tudi v stroki) v evfemizmih, torej z »diplomatskim jezikom«, govorimo o dodani vrednosti, ki bi morala biti najpomembnejše merilo uspešnosti podjetij. Dodana vrednost kot izraz novoustvarjene vrednosti v podjetju pripada namreč vsem deležnikom, ne samo lastnikom kapitalskih vložkov.

Zato so poskusi in predlogi o udeležbi zaposlencev v dobičku v svojem bistvu samo potrdilo napačnega razumevanja poslanstva podjetij. Temeljno poslanstvo podjetij z vidika družbene odgovornosti je namreč prispevanje k splošni družbeni blaginji, ne samo lastnikom kapitala. Tak prispevek pa lahko spremljamo s pojmom dodane vrednosti in ne s pojmom dobička.

Naj dodam, da apologeti sedanjega sistema v zgornjem razmišljanju hitro najdejo zametke komunizma, kar je seveda daleč od resnice. Tak očitek je namreč zadnje (in na žalost razmeroma učinkovito orožje) neoliberalizma.

***

Dr. Živko Bergant, Visoka šola za računovodstvo in finance, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.