(KOMENTAR) Bela knjiga o varnosti in zamujenih priložnostih

Na konferenci Dnevi varstvoslovja 12. in 13. junija v Portorožu je bila izvedena okrogla miza Izzivi in priložnosti razvoja slovenske policije do leta 2035. Po uvodnem prikazu javnomnenjskih raziskav so sledili kratki prispevki o razvoju policije, strateškem načrtovanju, vrednotenju in zagotavljanju odličnosti policijske organizacije ter zagotavljanju varnosti v družbi. V zvezi s tem je bilo postavljeno tudi vprašanje, kje so še priložnosti za večje zavedanje odgovornosti in angažiranost družbe pri zagotavljanju varnosti.      

Rezultati javnomnenjskih raziskav o delu policije in odnosu do varnosti kažejo, da so ugodne varnostne razmere hkrati blagovna znamka in dejavnik mednarodne konkurenčnosti Slovenije. Podatki Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) v poročilu o uresničevanju Strategije trajnostnega razvoja (SRS 2030/2024) potrjujejo, da je Slovenija po svetovnem indeksu med najbolj mirnimi državami na svetu. Evropske družboslovne raziskave pravijo, da je bil leta 2023 delež vprašanih, ki se počutijo varne, kadar zvečer sami hodijo po svoji soseski, največji do zdaj (95 odstotkov) in po podatkih za leto 2020 precej večji od mednarodnega povprečja. Leta 2023 je bil delež oseb, ki so poročale o problemih zaradi kriminala, vandalizma in nasilja v svojem bivalnem okolju, najmanjši do zdaj (6,8 odstotka), vseskozi je bil pod povprečjem EU in je v predvidenem okviru cilja SRS 2030. Na občutek varnosti pomembno vpliva tudi zaupanje ljudi v policijo. Po zmanjšanju v predhodnih dveh letih se je spomladi 2023 zaupanje v policijo precej izboljšalo in se je približalo povprečju EU (UMAR, Poročilo o razvoju Slovenije, 2024).

Kaj ob tako ugodnih ocenah sploh dodati k vprašanju, kje so še priložnosti za večje zavedanje odgovornosti in angažiranost družbe pri zagotavljanju varnosti? Najprej je treba upoštevati razlike pri namenu in načinu ocenjevanja enega in drugega področja. Med ocenami javnega mnenja in statističnimi kazalniki na eni strani ter iskanjem priložnosti za izboljšanje varnosti na drugi je vedno neka negotovost, saj nikoli ne vemo, kdaj in kako lahko varnostne grožnje tudi v najugodnejših varnostnih razmerah nenadoma spremenijo panoramski pogled na varnostno krajino.

Ob ugodnih ocenah javnega mnenja in statističnih podatkih je torej pri iskanju priložnosti za učinkovitejše zagotavljanje varnosti v družbi treba izhajati iz kolikor toliko zanesljivih ocen varnostnih tveganj. O tem se je veliko govorilo že pred dvajsetimi leti, ko se je nacionalni varnostni sistem pripravljal na vstop Slovenije v Evropsko unijo. Iz dokumentarnega gradiva je razvidno, da je bil dober mesec pred vstopom v EU, 26. marca 2004 v takratnem Poročevalcu državnega zbora RS objavljen predlog zakona o občinskem redarstvu z zahtevo po usklajenem ocenjevanju tveganj in zagotavljanju javne varnosti na državni in lokalni ravni. Sodeč po namenu zakonodajalca predlog zakona iz leta 2004, nikoli ni bil mišljen kot specialni zakon, lex specialis občanskega redarstva, temveč kot organski oziroma sistemski predpis z določbami za usklajeno delovanje državnih organov in organov lokalne samouprave pri zagotavljanju varnosti v lokalnem okolju. Iz obrazložitev je razviden tudi konsenz s trdno namero predlagatelja in zakonodajalca za učinkovitejše zagotavljanje varnosti pred nasiljem in kriminalom v lokalni skupnosti.

Z oceno stanja in razlogi za sprejetje omenjenega predloga zakona iz leta 2004 so natančno obrazložene tri temeljne kategorije vzrokov in potreb za učinkovitejše zagotavljanje javne varnosti v lokalni skupnosti. V prvi kategoriji je ugotovitev o pomanjkanju sistemsko-pravne ureditve, ki bi omogočala usklajeno ocenjevanje varnostnih tveganj, obvladovanje varnostnih problemov in učinkovito izvajanje procesov za njihovo urejanje na horizontalni in vertikalni ravni. V obrazložitvah je zapisano, da je usklajeno sodelovanje nujno tudi zaradi strateškega in kriznega upravljanja javne varnosti na državni in lokalni ravni. V drugi kategoriji vzrokov in priložnosti za ureditev javne varnosti na lokalni ravni v predlogu zakona iz leta 2004 so ocene o razraščanju pojavov nasilja in vandalizma, ki ogrožajo varnost življenja ljudi, premoženje, javni red in mir v lokalnih skupnostih. Podatki kažejo, da so imele lokalne skupnosti zaradi tega že pred dobrimi dvajsetimi leti povrhu še velike finančne stroške. V tretji kategoriji so odkloni in tveganja, ki skupaj s prvo in drugo kategorijo še zdaj botrujejo neskladju in propadanju varnostne kulture, demokratičnem deficitu in neekonomičnem upravljanju javne varnosti.

Obrazložitev glavnega namena zakonodajalca in razlogov za sprejetje predloga zakona iz leta 2004 je jasna in nedvoumna: »Organiziranje in zagotavljanje varnosti v lokalni skupnosti je strateška naloga in sestavni del sistema notranje varnosti [...] Lokalna skupnost je raven družbe, kjer potekajo in se prepletajo družbeni procesi, med drugim tudi tisti, ki služijo uresničevanju nacionalnih varnostnih ciljev državnega in lokalnega pomena, z gledišča odgovornosti države za skupno območje svobode, varnosti in pravice, pa tudi varnostnim ciljem Evropske unije.«

Primerjava zgornjih rezultatov zgodovinske razlage zakonodajnega gradiva iz leta 2004 z nedavno sprejeto Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete 2024–2028 ter z ugotovitvami raziskovalnih projektov o poslabšanju varnostne kulture in demokratičnem deficitu v zadevah javne varnosti, dobimo odgovor, kje so še priložnosti za večje zavedanje odgovornosti in angažiranosti družbe pri zagotavljanju javne varnosti. Ostane nerešeno le še vprašanje, kaj še čakamo, ko vedno znova, ob vsakem naslednjem primeru nasilja jamramo, kako potrebujemo usklajen pristop države in lokalne samouprave k preprečevanju nasilja in kriminala, zakaj že ne zavihamo rokavov.      

Je vzrok jalovih družbenih razprav o preprečevanju nasilja in kriminala v nezmožnosti za doseganje političnega soglasja pri tako pomembnem cilju nacionalne varnosti? Glede tega postopek sprejemanja navedene resolucije o preprečevanju nasilja in kriminalitete 2024–2028 v državnem zboru pozitivno preseneča z večinskim soglasjem opozicije in koalicije. Če v zvezi s tem lahko pričakujemo, da je vendarle prišel čas politične zrelosti vsaj pri zagotavljanju nacionalne varnosti, varnosti pred nasiljem in kriminalom, kje so torej vzroki za dvajset let trajajočo obstrukcijo namena zakonodajalca za usklajeno in učinkovito preprečevanje nasilja v lokalnem okolju. Bi morali predstavniki in predstavnice ljudstva v parlamentu vzroke za neuresničevanje nacionalnih varnostnih interesov in obstrukcijo namena zakonodajalca pri preprečevanju nasilja v družbi z ugotavljanjem odgovornosti iskati v globljih plasteh državne uprave in lokalne samouprave.

S policijo očitno ni večjih težav. Ocene javnega mnenja skupaj z makroekonomskimi kazalniki potrjujejo, da je varnost v Sloveniji še vedno tudi njena blagovna znamka in dejavnik mednarodne konkurenčnosti. Če se v zvezi s tem navežem na naslovni pojem bela knjiga, mislim tisti uradni dokument, ki bodisi pojasnjuje bodisi išče soglasje širše družbene skupnosti za pripravo ustreznejših rešitev in predlogov za urejanje določnega področja družbenih odnosov in javnega interesa, v tem primeru torej učinkovitejšega preprečevanja nasilja in kriminala. Tako bi bilo nemara koristno, če bi z iskanjem odgovora, kje so priložnosti za učinkovitejše odzivanje na varnostne grožnje nadaljevali z belo knjigo o varnosti, da se z mobilizacijo širše skupnosti začne demokratična razprava tudi o odgovornosti za zamujene priložnosti, upoštevajoč negotove varnostne razmere in probleme nasilja v družbi. Leave No One Behind! V prirejenem prevodu, nikogar ne bi smeli pustiti, da je z nasiljem in kriminalom v naši družbi onemogočen pri mirnem sobivanju in var­nem uživanju svojih temeljnih pravic.

***

Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.