Ko strankarski interesi prevladajo nad narodnimi

Snovalci tega pisma z vse večjo zaskrbljenostjo spremljamo družbene, idejne in politične delitve, ki v zadnjih letih čedalje bolj razjedajo slovenski živelj. Naša osebna, poklicna in ustvarjalna žitja se odvijajo med zahodnim robom slovenskega narodnega prostora, kjer živimo in delujemo, in središčem Slovenije, Ljubljano, ki jo nekateri (še) čutimo za svojo, čeprav čutenje obljubljene dežele v splošnem kopni. Vse bolj problematično nezrel se nam zdi odnos različnih sredin do slovenske polpretekle zgodovine in način njene obravnave, ki ran iz druge svetovne vojne ne celi, ampak jih znova in znova odpira ter posledično šibi narodno in državljansko zavest.

Globoka razdeljenost slovenske stvarnosti se je, sicer z različno simptomatiko, pokazala v času pandemije covida-19, ko se je človeštvo borilo z virusnim sovražnikom, mi pa sami s seboj. Ponovni dokaz, da duhovno zdravje slovenske družbe najbolj ogroža prav Slovenec sam – kajpak nenaš.

Pandemija je, kakor je videti, za nami, preživetvenih preizkušenj, pred katere je postavljena slovenska družba, pa ni konec. Če je do izpolnitve evroatlantskega povezovanja Slovenije med politiko prevladovalo enotno hotenje, da državi in državljanom zagotovi čim stabilnejšo sedanjost in obete za prihodnji razvoj, so se po (domnevnem ali dejanskem) uresničenju navedenih načrtov politične elite očitno morale spopasti s svojimi starimi in novimi, nereflektiranimi in nerešenimi grehi, značilnimi in primerljivo zaznavnimi za ves nekdanji vzhodnoblokovski pas. Demokratizacijo tu na prelomu tisočletja vodi in si prisvaja desnica, za kar naj bi jo naravno pooblaščala večdesetletna režimska izkušnja s tem, da se de facto – po njenem kopitu – maščuje za nazaj: namesto zrelega demokratičnega soočenja in pluralne dialoškosti smo priča nekakšnim odbojnim protiudarcem kot povračilo škode. Popolnoma je torej umanjkal konsenz glede temeljnih državljanskih vrednot in tudi okrog nekega splošno sprejetega pogleda na travmatično polpreteklo zgodovino za vse vpletene.

David Bandelj. FOTO: Olga Knez

Čeprav podpisniki na poklicnem in umetniškem področju delujemo predvsem kot posamezniki, nas druži skupni imenovalec pripadnosti slovenstvu, zavezanosti k demokraciji in laični prežetosti s krščansko etiko. Miselno in intelektualno smo se oblikovali v okoljih, ki so bila po drugi svetovni vojni med Slovenci v Italiji znanilci prej omenjenih vrednot, konec osemdesetih in začetek devetdesetih pa so od zunaj odločno pripomogla k razcvetu slovenske pomladi, demokratizaciji družbe in državni osamosvojitvi.

Jernej Šček, mladi tržaški intelektualec. FOTO: Leon Vidic/Delo

Poleg splošne polarizacije slovenske družbe nas zato skrbi predvsem vse večji izključevalni zdrs strank slovenske desnice, ki se imajo za naslednice slovenske pomladi. Eno od tolikih kapelj čez rob predstavljajo podpora in čestitke, ki jih je na volilno nedeljo, 25. septembra, italijanski desnici in predvsem stranki Bratov Italije prek twitterja večkrat izrazil predsednik SDS Janez Janša. Pripadnost politični ideologiji je znova prevladala nad narodnim interesom, kot na Slovenskem že med drugo svetovno vojno, čeprav je domoljubje glavni adut janševske strankarske retorike in medijske politike.

Primož Sturman. FOTO: Arhiv All

Kot pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki je v povojnem času kljub formalni demokraciji morala prehoditi trnovo pot do uveljavitve in emancipacije, javno zavračamo podporo vsakršne slovenske stranke italijanski politični formaciji, ki je nastala iz pepela fašizma ter katere nekdanji in sedanji podporniki na obmejnem območju – nepretrgoma od drugega povojnega časa – gradijo svoj konsenz na stigmatizaciji in marginalizaciji pripadnikov slovenske narodne skupnosti ter podtikanjih o takih in drugačnih (kajpak namišljenih) privilegijih, ki so v ne tako daljni preteklosti često preraščali v odkrito – poulično – duhovno, gmotno in fizično nasilje (mazaštvo, razbijanje spomenikov, nastavljanje bomb, pretepaštvo, rasizem, protidvojezičnost).

Italijanski volilni izid skrbi manjšino

Ne sodimo o tem, ali se je bodoča italijanska premierka dokončno odpovedala dediščini zgodovinskega fašizma. Pokazala bo z dejanji. Nedopustno pa je, da se v imenu dobrega dela slovenske javnosti (SDS ima že skoraj desetletja trdni petinski konsenz slovenskega volilnega telesa) podpira bodoča italijanska ministrska predsednica, pri tem pa posredno dejstvo, da njeni tržaški pripadniki odkrito nasprotujejo vrnitvi tržaškega Narodnega doma v slovenske roke (po dolgem prizadevanju slovenske diplomacije je do zgodovinskega dogodka prišlo v času ministrovanja dr. Anžeta Logarja) in da po spletiščih širijo stališče, da bi bilo zajamčeno zastopstvo slovenske narodne skupnosti v rimskem parlamentu »rop« (it. scippo) na škodo italijanske večine. Podoben mehanizem namreč v prid njihovi, italijanski skupnosti deluje v Republiki Sloveniji, kar slednjo uvršča v sam vrh po priznavanju pravic avtohtonim narodnim skupnostim. Če obojega zaradi notranjih in zunanjih okoliščin nismo bili sposobni izvesti, ko smo imeli besedo, tudi večinsko, v lokalnih, deželnih in državnih levosredinskih omizjih, kaj šele zdaj.

Predsednika Mattarella in Pahor pri fojbi julija 2020. Bazovica. FOTO: Jože Suhadolnik

Naj spomnimo, da množično podprta stranka Bratje Italije na čelu s starim znancem obmejnega fašizma, »prijateljem Slovencev«, Robertom Menio, ki se z Melonijevo vrača v senat, vidi žalitev in izdajstvo italijanstva v tem, da bi se obeležju bazoviškim junakom, ki so septembra 1930 padli kot prvi antifašisti v Evropi, priznal status spomenika državnega pomena – zanj(e) so to bili nevarni slovanski iredentisti in teroristi, ki jih je dosegla trda roka rimske pravice. Podpora Melonijevi je v tem smislu nizki udarec zrelemu spravnemu prijateljstvu, odpira vrata mračnim slepim ulicam spomina in politiziranemu okoriščanju z zgodovino, zapira pa jih skupnostim, ki ob severnem Jadranu že poldrugo tisočletje sobivamo. Spomenik na bazovski gmajni je bil namreč poleti leta 2020 eno od dveh prizorišč, na katerih sta si predsednika sosednjih držav Sergio Mattarella in Borut Pahor podala roke in tako simbolno tlakovala pot spravni prihodnosti. Leta 2000, ob 70. obletnici ustrelitve prvih slovenskih in hkrati tudi evropskih antifašistov, sta se jim poklonila tudi tedanja predsednik vlade RS dr. Andrej Bajuk in obrambni minister Janez Janša. Ali slednji še vedno stoji za svojim dejanjem izpred dvaindvajset let?

Nočemo namreč, da bi bila politična ozaveščenost, ki je že tako oddaljena od slehernega državljana, žrtvovana za nabiranje glasov ali za ustvarjanje strankarskih napetosti. Čutimo pa dolžnost, da opozorimo na nevarnost, da se pred interesi narodne skupnosti postavljajo interesi strank.

***

Dr. David Bandelj, profesor, pesnik in glasbenik.
Primož Sturman, profesor, zgodovinar in pisatelj.
Jernej Šček, profesor, filozof in esejist.

Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno stališč uredništva.