Ključ za razumevanje razlike je v srečanju z realnostjo

Althusser piše kot komunist, ki v preteklosti išče osvetlitev sedanjosti, da bi lahko osvetlil prihodnost. Zagovarjal je tezo o pravici in dolžnosti spoznavati in se učiti, da bi lahko proizvajali. V tem smislu je potekala agitacija, ki se je sklicevala na dediščino francoskega delavskega gibanja. Francija ni imela Marxa in Engelsa ter Kautskega kot Nemčija, ali pa kot Poljska Roso Luxemburg, ali Rusija Plehanova in Lenina, Italija Gramscija in Labriolo … Imela je le Saint Simona, Fourierja in Proudhona, ki niso bili marksisti.

Intelektualci so imeli drugje možnost utemeljiti in razvijati marksistično teorijo, vladajoči razredi, interesno povezani fevdalci in meščani, opirajoči se na cerkve, so jim dali razloge, da so stopili na stran delavskega razreda. A v Franciji je bilo meščanstvo revolucionarno, k revoluciji je zato pritegnilo intelektualce, utrdili so enotnost naroda, se ločili od Cerkve in uveljavili gesli svobode in enakosti ter niso čutili potrebe, da bi iskali odrešitev na strani delavskega razreda.

Louis Althusser.  V perspektivi materialistične dialektike je pokazal na razliko med Marxom in Heglom. Foto Youtube

Francoska partija je nastala v okoliščinah teoretske praznine. Pritegnila je znane intelektualce, velike pisatelje, romanopisce, pesnike, umetnike, naravoslovce, redko pa filozofsko izobražene osebe, ki bi videle, da marksizem ne more biti samo politična doktrina, temveč mora biti kot znanost tudi teoretsko področje temeljnega raziskovanja, potrebnega za razvoj ne le družbenih znanosti, temveč tudi naravoslovja in filozofije. Intelektualci malomeščanskega rodu so vstopali v partijo, da bi s političnim aktivizmom odplačali svoj namišljeni dolg, ker niso bili rojeni proletarci. Osrednja priča tega »zgodovinskega« krsta je bil Jean Paul Sartre.

Na podlagi nezmožnosti misliti »našo filozofijo«, je zapisal, so samo filozofijo začeli misliti kot nemožno in prišla je teza o »koncu filozofije«. K njej so vabila besedila mladega Marxa (1840–1845) in Marxovega reza (1845). Za »proletarsko odrešitev« so priklicevali slavno Tezo o Feuerbachu, češ, gre za to, da svet spremenimo, ne le interpretiramo.

Marx je bil tisti, ki je pozval, naj se neha filozofirati, se prepuščati ideološkim sanjarjenjem in naj se preide k proučevanju realnosti same. To naj bi bil konec filozofije, igro naj bi prevzela znanost. V Nemški ideologiji je zapisal, da »filozofija nima zgodovine«.

Preseči utvaro …

Če bi poskušali najti jedro avtorjeve teze v zvezi z Marxom, najbrž ne bi zgrešili, če bi rekli, da Althusser v tem delu dosledno, strastno in natančno poskuša vzpostaviti radikalno razliko med Heglovo in Marxovo mislijo. Tu so obdobja, predlaga štiri, ki jih jasno razmeji. Mladostna dela so dela prvega obdobja od leta 1840 do 1844, kjer Marx še predpostavlja problematiko kantovsko-fichtejevskega tipa. V drugem obdobju se opira na Feuerbachovo antropološko problematiko. V Pariških rokopisih 1844 izpelje obrat od »heglovskega idealizma v Feuerbachov psevdomaterializem« in ob tem Althusser postavi brezkompromisno tezo, namreč, da »mladi Marx nikoli ni bil heglovec«, izjema bi bila le »čisto šolska« disertacija. Najprej je bil namreč privrženec Kanta in Fichteja, pozneje pa Feuerbacha. Vseskozi se je odmikal in oddaljeval od Hegla in svojo misel je v Pariških rokopisih, ko je naredil sintezo Feuerbacha in Hegla, pripeljal do del »reza«, ki jih avtor postavlja v leto 1845. Med leti 1845 in 1857 postavlja dela zorenja, od tam do 1883. pa dela zrelosti.

Rusija je vsebovala velikansko protislovje med stopnjo razvitosti in metodami kapitalistične produkcije. FOTO: Uroš HOČEVAR

Avtor v začetni razpravi, ki nas pelje proti Marxovemu obračunu s Heglom, pokaže, kako globoko se je Marx v mladostnih delih identificiral s Feuerbachom. Preboj (od njega) je prišel z osvoboditvijo tako od heglovske kot od feuerbachovske filozofije, od slednjega zato, ker da je še vedno ostajal ujetnik Hegla, čeprav se je temu upiral.

Mladi Marx si je torej zadal zapustiti heglovska tla, iti stran od njih, od te filozofije, ne le v odgovorih, temveč celo v vprašanjih, kajti že v njih je bilo polno »mistifikacij«. Marx bo tako moral opraviti celo z »mladim Marxom«, s točko, na kateri je postal materialist. Intervencija marksizma v zgodovino, pokaže Althusser, je bila v tem, da je ta postal disciplina znanstvenega raziskovanja. To je imelo za posledico prehod od religiozne antropologije k politični, in od te naprej k ekonomski antropologiji. Sredica Marxove nove poti sta postala konkreten človek in realna zgodovina. Mladi Marx je zakorakal v probleme nemškega idealizma, v »razkroj Hegla«, in pogoj tega je bilo ponovno odkritje realne zgodovine, »realnih predmetov onkraj velikanskega ideološkega ovoja«.

»Vrnitev« je pomenila več kot preseganje Hegla ali Feuerbacha, mogoče vnovičen pretres Machiavellija, Montesquieuja, Rousseauja in Diderota. Ključ za razumevanje intelektualnega dogodka je v preseganju utvare z realnostjo. Pomenila je iti proč od heglovske logike in koncepta preseganja (Aufhebung). Pomenila je sprejeti logiko »vdora realne zgodovine v samo ideologijo«. Mladi Marx se je s tem spoznanjem usposobil za teoretska razmišljanja, za teoretske formacije, podvrgel se je paradoksalnemu pogoju, »da se mora naučiti umetnosti izrekanja tega, kar bo odkril, s tem, kar mora pozabiti«.

V konceptu protislovja in naddoločenosti

Ena od zanimivih Marxovih trditev je bila, da je Heglovo misel iz glave treba postaviti na noge, da sama Heglova dialektika stoji na glavi. S temi mislimi nas Althusser popelje v razpravo o protislovju in naddoločenosti. Šlo je za dialektiko, zgolj zanjo, in Marx je zapisal, da je treba »odkriti racionalno jedro v mistični lupini«, to pa je sestavljala Heglova spekulativna filozofija. Toda zanj ne bo dovolj le to, da izlušči to idealistično lupino, pri Marxu bodo temeljne strukture heglovske dialektike, kot so negacija, enotnost nasprotij, »odprava«, sprememba kvantitete v kvaliteto, protislovje itn., te strukture torej bodo morale dobiti drugačno strukturo kot pri Heglu.

Primer razlike v strukturi je že Leninova teorija o najšibkejšem členu (v verigi). Rusija je bila glede na imperializem ta najšibkejši člen. Vsebovala je velikansko protislovje med stopnjo razvitosti in metodami kapitalistične produkcije. Kopičila so se zgodovinska protislovja, ki jih vladajoči razredi niso bili zmožni rešiti. Prišla je torej v »privilegirano« stanje, v katerem sta bili kopičenje in zaostrovanje zgodovinskih protislovij povsem unikatni in odprli vrata komunistični revoluciji. Tu je protislovje, ki je neločljivo od celotne strukture družbenega telesa. Drugače povedano z Althusserjem, »protislovje je v svojem načelu naddoločeno«. In v tem se razlikuje od Hegla, kajti heglovska dialektika »dejansko ni nikoli realno naddoločena«, četudi vzbuja tak vtis. Pri njej gre za duhovno načelo notranje enotnosti, kar ni nič drugega kot najbolj abstraktna oblika samozavedanja tega sveta.

Pri Marxu gre za naddoločenost, v kateri se v zgodovini srečamo z realnostjo. Primer je zapleteno protislovje med Kapitalom in Delom, ki ga specificirajo oblike »superstrukture«, kakršne so država, vladajoča ideologija, religija, organizirana politična gibanja itn.

Marx koncept »civilne« oziroma meščanske družbe nadomesti s koncepcijo politične ekonomije, s konceptualizacijo razvoja produktivnih sil in stanja produkcijskih odnosov. FOTO: Lidija Pavlovčič

Ob tem se je treba vprašati, kako marksistična koncepcija družbe odseva v tej naddoločenosti, kakšen je torej raison d'être naddoločenosti. Gre za preobrnitev heglovske koncepcije Zgodovine, ki gre v dialektiko momentov ideje. Marx koncept »civilne« oziroma meščanske družbe nadomesti s koncepcijo politične ekonomije, s konceptualizacijo razvoja produktivnih sil in stanja produkcijskih odnosov.

Še nekaj o razliki v dialektikah

Napisali smo že, kako Althusser skrbno pazi, da vzdržuje radikalno razliko med Heglovo in Marxovo mislijo. To posebej dokazuje v poglavju o materialistični dialektiki. Lenin je v spisu Kaj delati? zapisal, da ni dobre prakse brez teorije. Althusser pokaže na teorijo kot na »specifično obliko prakse«, na teoretske prakse pa kot na »znanosti«. Praksa pomeni preoblikovanje ideološkega proizvoda v spoznanja znanstvene resnice. Táko teorijo, ki ustreza materialistični dialektiki, poenači z dialektičnim materializmom. Teorija prakse je pravzaprav materialistična dialektika. Toda čista znanost ne obstaja, cena čiščenja je osvobajanje od ideologije, ki jo oblega in preganja, torej boj proti idealizmu, in le dialektični materializem je temu kos.

Na vsakem koraku torej zeva prepad med Heglom in Marxom. Heglov model povezuje tele koncepte: enostavnost, bistvo, identiteta, enotnost, negacija, razcep, odtujitev, nasprotja, abstrakcija, negacija negacije, odprava (Aufhebung), totalnost … Marksizem zavrača koncept izvirne enotnosti v kakršni koli obliki, zavrača teorijo izvirnega bistva in govori o »vedno-že-danem, kolikor daleč seže spoznanje v preteklost«. Ko so marksistične prakse vzpostavljene realno, heglovske kategorije več ne delujejo, delujejo pa kategorije marksistične dialektike.

 Francija ni imela Marxa in Engelsa ter Kautskega kot Nemčija, ali pa kot Poljska Roso Luxemburg, ali Rusija Plehanova in Lenina, Italija Gramscija in Labriolo … Imela je le Saint Simona, Fourierja in Proudhoma, ki ni bil marksist.FOTO: Stoyan Nenov Reuters

Ob tem je v perspektivi materialistične dialektike treba pokazati še na razliko med Marxom in Heglom pri pojmu enotnosti oziroma pri razliki med marksistično in heglovsko totalnostjo. Enotnost, o kateri govori marksizem, je enotnost kompleksnosti same, enotnost vzpostavlja način organizacije in povezave kompleksnosti. Enotnost enostavnega bistva v odtujitvi pri Heglu pa se kaže v razlikah, ki nastanejo pri heglovskem konceptu totalnosti: na primer pri občanski družbi, državi, religiji, filozofiji itn. Družba pri Marxu je nekaj drugega, je primer strukturirane kompleksne celote. Superstruktura tu ni čisti pojav strukture, temveč je tudi njen eksistenčni pogoj. To izhaja iz Marxovega načela, da nikjer ne obstaja produkcija brez družbe, torej brez družbenih odnosov. Najgloblja poteza marksistične dialektike je zajeta z že omenjenim konceptom naddoločenosti, ko razčlenjevanje strukture z dominanto v vsakem protislovju tvori enotnost kompleksne celote.

Ko Althusser spregovori o marksizmu in humanizmu, citira Marxa, ki pravi, da se njegova analitična metoda ne začne pri človeku, temveč pri ekonomsko danem družbenem obdobju. Na tej točki pokaže na faze Marxovega koncepta svobode, kajti zgodovina je doumljiva samo prek »bistva človeka, ki je svoboda in um«. Toda taka razmišljanja so značilna za zgodnjega Marxa, po letu 1845 je prelomil s teorijo, ki utemeljuje zgodovino in politiko v človekovem bistvu. Postavi radikalno nove koncepte: koncepte družbene formacije, produktivnih sil, produkcijskih odnosov, superstrukture, ideologije, določitve z ekonomijo … Posveti se kritiki teoretskih teženj filozofskega humanizma, pravzaprav humanizem definira kot ideologijo. Postavi se na pozicijo teoretskega antihumanizma, ki humanizem poveže z njegovimi eksistenčnimi pogoji, kot ideologiji pa mu prizna nujnost.

Marx, poudari Althusser, ima svojo teorijo zgodovine. Njeni subjekti so dane človeške družbe, ki se prikazujejo kot totalnosti, njihova enotnost pa se vzpostavi s specifičnim tipom kompleksnosti, v kateri delujejo instance ekonomije, politike in ideologije. Knjiga Za Marxa je lucidno delo slavnega filozofa, v času, ki ga živimo, toliko aktualnejše, kolikor se na obnovljen neoliberalni način zaostrujejo pogoji razmerja med delom in kapitalom. V slovenščino sta delo prevedla Maja Breznik in Slavoj Žižek, spremno študijo pa je napisal Marko Kržan.