Ko jih bolj zanima zagon kot pogon

Zaganjanje je povsem legitimna dejavnost, ko gre za projekte ali intelektualno dejavnost. V politiki pa je zaganjanje prej ali slej izkaz odsotnosti dolgoročne vizije, nekonsistentnosti, nezmožnosti oblikovanja dolgoročno naravnane ekipe, ki je zmožna samoobnove v takšni meri, da ohranja izkušenost in se hkrati zna oplemenititi z novimi ljudmi, jim omogočiti preizkušanje, s čimer se izloča manj primerne in promovira boljše.

Pred tridesetimi leti smo zamenjali politično filozofijo. Namesto odmiranja države in samoupravljanja, ki naj bi postopno ukinilo politiko in jo nadomestilo z naravno-družbeno posredovanimi interesi, smo se odločili za vstop v politiko, uvajanje političnih strank in nazadnje za svojo državo. Postali smo polnokrvni politični narod. Zastavili smo si tudi politične cilje o umeščanju v mednarodna politična razmerja. Volitve smo vzpostavili kot merilo razmerja politični sil, po katerem se deli vpliv na upravljanje države.

Desni politični pol se je tem pravilom prilagodil. Najprej leta 1990 z Demosom, nato leta 2000, ko je združil dve stranki v eno, tako dosegel večino v parlamentu in po odstopu Drnovška prevzel vlado za pol leta. (Šarčeva poteza tako ima zgled v novodobni slovenski zgodovini.) SDS je po razpadu nove velike desnosredinske SLS v štirih letih toliko okrepil svojo moč, da je leta 2004 po zmagi na volitvah lahko sestavil vlado. Do danes je desnica konsolidirana, ima eno močno stranko s stabilnim volilnim telesom, ki ga nenehno vzdržuje predvsem z ustreznim vodenjem Janeza Janše. Pod ustrezno tu merim na volilnemu telesu na kožo pisano ravnanje, ki vključuje tudi brezsramno obmetavanje nasprotnikov, novinarjev in »solerjev« v lastnih vrstah z izrazi, ki v skladu z bontonom veljajo za neprimerne. Opravka imamo z zelo jasno profilirano politično grupacijo, ki je uigrana, saj že tretjič vlada, ima in zna zagotoviti vire financiranja, zna na ideološki ravni začrtati jasno mejo do organskih partnerjev, kot je N.Si, partnerjev na trgu, kot je SNS, realno možnih partnerjev (večkrat že Desus in po novem še SMC), do tistih, do katerih se vede, kot da so možni partnerji in so vabljeni k sodelovanju pro forma (SD, SAB, LMŠ), ter do tistih, s katerimi gredo skupaj v izbrana glasovanja (grupacija Levica).



Težava, ki jo ima Slovenija s SDS, je, da ob tako ostro zastavljeni drži in brezkompromisnem nastavljanju svojih ljudi na vse ključne pozicije izgublja državniško noto. Vladajoča stranka mora vedno delovati v prid celotni državi in ne zgolj kot predstavnica zmagovite večine. Državniki delujejo za celotno skupnost in jo nagovarjajo kot celoto, mirijo strasti in gorečnost medstrankarskega prerivanja, ki je legitimno in nujni del političnega življenja v državi. Državniška drža ve, da je konflikt nujna sestavina političnega procesa, zato skrbi predvsem za proces in za to, da se v državi vlečejo poteze, ki imajo predvsem dolgoročno šanso za podporo večine v državi, da bodo na dolgi rok zdržale, medtem ko kratkoročne rezultate prepušča v slast kruhoborcem in nosilcem nižjih strasti.



Težava, ki jo Slovenija ima z levosredinskim delom, je apolitičnost, ki je opremljena s pretirano mero moraliziranja. Levosredinski del vsakršno organizacijo razume kot stalinizem, vsakršen poskus oblikovanja liderja, ki bi se obetal kot možno dolgotrajen, pokonča v imenu boja proti kultu osebnosti. Zato stranka, ki ima najdaljšo tradicijo, SD nima ustrezne podpore, da bi lahko samostojno živela, zato sredinske stranke vznikajo in padajo nazaj vase in se vedno ponovno grupirajo z istimi ali podobni akterji pod novim imenom. Apolitičnost vodi v personalizacijo, ki verjame, da persona za enkratno rabo lahko naredi največ v določenem trenutku in vzbuja upanje. Tako se je pojavil leta 1992 Drnovšek (ki se je potem priključil LDS), Janković leta 2011, Cerar 2014, Šarec (predsedniški 2017 in premierski 2018) in zadnji v vrsti je zdaj Jože P. Damijan. Vsi ti poskusi kažejo, da leva sredina ne razvija vsaj toliko političnega vedenja, kot ga ima desnica, da bi se borila za vpliv na državo prek volitev z močno stranko in da bi prek tega pokazala, da razume strankarsko pristranost v zvezi z državniško držo bolje in bolj koristno za Slovenijo, za njen položaj v svetu in za vse državljane in prebivalce Slovenije ter da razume, da je Slovenija tudi država slovenskega naroda, torej nacionalna država. Vodilne akterje na levi sredini »zanima bolj zagon kot pogon«, kot se je izrazil eden od intelektualnih zaganjalcev vedno novih zgodb ne le na levem, ampak tudi na desnem delu.



S takšno držo ti akterji vedno znova sporočajo volilnemu telesu, da so stranke leve sredine politično nesposobne, moralno sprijene, intelektualno nezrele in jih zato z instrumentaliziranjem nenehno pokopavajo. Damijan se zdaj že tudi sam ponuja kot rešitelj. Če mu uspe, bo dokazal, da so vodstva opozicijskih strank v resnici neorientirana in nesposobna opraviti poslanstvo. S svojo ekipo bi zato upravičeno lahko peljal svojo stranko na volitve leta 2022 in počistil z marsikatero ostalino prejšnjih zagonov. Ampak v tem apolitičnem miljeju leve sredine, bi v letu ali dveh končal tako kot vsi dosedanji nastavljenci teh zaganjalcev, ki jih nikoli ni zanimala močna Slovenija, močna država, močan strankarski sistem, transparenta politična bitka in neodvisnost politike od vsakodnevnih namrgodenj tega ali onega velikaša.

***
Dr. Igor Lukšič je profesor za področje politologije na Fakulteti za družbene vede, Univerze v Ljubljani.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.