Katerega spola je diplomacija in zakaj je to pomembno

Diplomacija je samostalnik ženskega spola, kot poklic pa do nedavnega povsem moškega. Na fotografijah pomembnih mednarodnih diplomatskih srečanj do pred dveh, treh desetletij skoraj ni žensk. V drugi polovici devetdesetih let sem službovala v Pragi. Kot namestnica veleposlanika sem bila povabljena v diplomatsko združenje dvanajstih namestnikov Club de Prague, ki je do konca hladne vojne povezoval zgolj diplomate zahodnih držav ter zgolj in samo moške. V združenje sem bila povabljena kot šele druga ženska. Je pa od takrat več skrbi namenjene (spolno in regionalno) bolj uravnoteženi sestavi. V Londonu, kjer sem delovala za tem, se je redno dogajalo, da so se najprej želeli rokovati z mojim možem, šele nato z mano, saj se jim je zdelo samoumevno, da je on diplomat, jaz pa njegova partnerica.

Premika se počasi in v različnih okoljih z različno hitrostjo. Na začetku letošnjega leta je Azerbajdžan kot predsedujoči mednarodni podnebni konferenci Cop29 upravni odbor sprva oblikoval povsem enospolno, moško, seveda. Po pritiskih mednarodne javnosti je sestavo nekoliko uravnotežil. Po drugi strani so Združeni arabski emirati, ki so gostili podnebno konferenco leto pred tem, v različne vodstvene sestave imenovali veliko odličnih strokovnjakinj.

Pogosto prisotna predstava o tako imenovani naprednosti in enakopravnosti zahodnih družb je v primeru politične emancipacije žensk povsem napačna. V sestavi evropskega sveta so zgolj štiri premierke in v sestavi sveta EU za zunanje odnose le sedem ministric, sicer pa v svetovnem okviru le štirinajst držav vodijo predsednice (štiri od njih so istočasno tudi premierke), predsednic vlad je deset, s smrtjo kraljice Elizabete in abdikacijo danske kraljice Margarete ni med kronanimi glavami trenutno niti ene ženske, kar je prvič po dvesto letih.

Do zdaj so generalni skupščini OZN predsedovale štiri ženske (in 74 moških), med generalnimi sekretarji OZN pa jih sploh ni bilo. Morda se po prenehanju funkcije sedanjemu generalnemu sekretarju Guterresu zgodi, da bo prvič na ta položaj imenovana ženska. Ugiba se o odličnih političarkah iz Srednje in Južne Amerike, ki naj bi bila kot regija na vrsti za ta položaj. Omenja se Michelle Bachelet, nekdanja predsednica Čila in nekdanja visoka komisarka OZN za človekove pravice, Mia Motley, predsednica vlade Barbadosa, pobudnica globalnih razprav o pravičnejšem delovanju mednarodnega finančnega sistema, in Maria Fernanda Espinoza Garcés, ki je kot zunanja ministrica Ekvadorja predsedovala 73. generalni skupščini OZN.

Dan slovenske diplomacije, 22. maj, je obletnica dneva, ko je bila naša država leta 1992 sprejeta v OZN in s tem dobila popolno zunanjepolitično legitimnost. Zavzemanje za enakost in pravice žensk je bilo ves čas pomembna zunanjepolitična prioriteta. Naše diplomatke in diplomati ter neodvisne izvedenke so zaslužne za kar nekaj pomembnih izboljšav mednarodnih norm in standardov na tem področju, predvsem ko gre za položaj in vlogo žensk v oboroženih konfliktih, problematiko nasilja nad ženskami, pravne vidike neenakopravne obravnave ter politično in ekonomsko emancipacijo žensk.

Pred dobrim desetletjem je slovensko zunanje ministrstvo začelo bolj sistematično skrbeti tudi za enake možnosti v lastni organizaciji. Rezultati študije o enakih možnostih v slovenski diplomaciji so takrat pokazali na prikrite oblike neenake obravnave, sistemske ovire poln(ejši) enakosti ter ukoreninjene predsodke in stereotipe. Od takrat je bilo narejenih nekaj korakov naprej, a enakosti še nismo dosegli. Konec lanskega leta je bilo v sestavi ministrstva nekoliko manj kot 60 odstotkov žensk, enak je bil tudi delež žensk na nižjih vodstvenih položajih. Na višjih vodstvenih položajih je delež žensk 44 odstotkov, med veleposlaniki v tujini je delež žensk le še 39 odstotkov.

Eva Filipi je bila češka veleposlanica v Siriji med letoma 2010 in 2023, ko se je upokojila pri svojih osemdesetih letih. V vojnih razmerah v tej državi je bila edina veleposlanica članic Evropske unije in je poleg njihovih zastopala tudi interese ZDA. S tem je rušila predsodke, da ženske niso primerne za delovanje v vojnih razmerah, in se hkrati uspešno zoperstavljala starizmu. Na položaj je bila imenovana zaradi sposobnosti in ustreznosti, ki so jo nadrejeni zaznali in upoštevali. Del zavestne skrbi za ustrezno spolno strukturo je torej umeščanje pravih ljudi na prava mesta. V tem duhu je tudi nedavno imenovanje dveh odličnih slovenskih diplomatk na zahtevna vodstvena položaja v evropski diplomaciji.

Povsem jasno je, da z neupoštevanjem načela enakosti izgubimo pomemben del družbenega potenciala. Neomogočanje enakih možnosti je torej ne le neetično, pač pa tudi neracionalno in nesmotrno. Je rešitev feminizem? Feminizem je samostalnik moškega spola in gibanje za pravice žensk in njihovo enakopravnejše uveljavljanje v družbenem, ekonomskem in političnem življenju. Margaret Walstrom je kot švedska zunanja ministrica pred 13 leti uvedla izraz feministična zunanja politika oziroma feministična diplomacija. Sedanja švedska vlada se je temu terminu sicer odrekla, ni pa se odrekla njegovi vsebini. Nemčija, Francija, Španija, Nizozemska, Čile, Mehika, Kanada, Luksemburg in Slovenija so države, ki v današnjem času svojo zunanjo politiko opredeljuje kot feministično. Še veliko drugih držav v ospredje svoje zunanje politike ravno tako postavlja prizadevanja za pravice žensk in enakopravnost spolov. Večino od teh držav vodijo moški in marsikdo med njimi se deklarira za feminista.

Feministična zunanja politika torej poudarja enakost med spoloma oziroma med spoli. Spodbuja sodelovanje žensk v procesih odločanja in krepi varovanje njihovih pravic. Feministični teoretski pristopi k obravnavi mednarodne politike in mednarodnih odnosov so že pred desetletji opozarjali na enospolnost teorije in prakse mednarodnih odnosov ter se spraševali, kje so ženske in zakaj so prezrte. Njihove študije so privedle do spoznanj, na katerih temelji današnja feministična zunanja politika, med drugim, da je ekonomski in družbeni razvoj držav premo sorazmeren z vključenostjo deklic v izobraževalni sistem in da so družbe z večjo neenakostjo spolov bolj nagnjene k nasilnemu reševanju konfliktov. Dokazujejo tudi, da so mirovni sporazumi, v snovanje katerih so bile vključene ženske, trajnejši in trdnejši.

V svetu, v katerem so pod pretvezo prizadevanj za tako imenovane tradicionalne vrednote prisotni pritiski za zmanjševanje vloge in pravic žensk, je razglasitev feministične zunanje politike pogumno in dobrodošlo dejanje. Zahteva še doslednejše spoštovanje načela enakih možnosti moških in žensk in premišljeno kadrovanje v lastni diplomaciji ter aktivno promocijo enakosti in enakopravnosti med spoloma v zunanji politiki. Kot pove dr. Mateja Ratej v intervjuju z Ireno Štaudohar v eni od prejšnjih Sobotnih prilog: moški in ženske ne živijo v ločenih svetovih, temveč vseskozi ustvarjajo en sam svet.

***

Dr. Smiljana Knez, veleposlanica, posebna odposlanka ministrice za zunanje in evropske zadeve za podnebno diplomacijo.

Prispevek ne odraža nujno uradnih stališč Ministrstva za zunanje in evropske zadeve RS.

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.