(GOSTUJOČE PERO) Višji davki, manj prihodkov? Politika brez ekonomske matematike

Ko politik na veliki tiskovni konferenci napove dvig davkov, je odziv predvidljiv: več denarja za zdravstvo, šolstvo, ceste, morda celo kakšno predvolilno obljubo, ki se je še včeraj zdela nemogoča. Preprosta računica – večja obdavčitev, več prihodkov. A davki niso preprosta enačba. Politiki radi pozabijo, da ljudje niso statične številke na papirju, temveč bitja, ki se prilagodijo. Če je cena previsoka, bodo delo, kapital in potrošnja našli pot drugam.

Dvig davkov deluje kot podražitev življenja ali dela. In kot pri vsaki podražitvi obstaja meja, ko se kupci preprosto umaknejo. Nekateri delajo manj, drugi selijo svoje premoženje, tretji se znajdejo z optimizacijo ali poiščejo zavetje v sosednji državi, kjer se jim z nasmehom zahvalijo za njihov kapital. Posledica? Davčna osnova se skrči, država pa kljub višjim stopnjam zbere manj denarja.

V zgodovini ne manjka lekcij, ki bi jih morali poznati vsi, ki sedijo za finančnimi mizami. Zgodbe visokih davkov in nižjih prihodkov se ponavljajo kot slaba pesem, a jih politiki še vedno ignorirajo.

Prvi tak primer sega v 70. leta prejšnjega stoletja na Švedsko, ki je tedaj veljala za socialno utopijo z najvišjimi davki na svetu. Švedska je uvedla visoke davke na premoženje in dediščino, kar naj bi prineslo večjo enakost in napolnilo proračun. Namesto tega so bogate družine, podjetniki in kapital začeli zapuščati državo. Premoženje se je selilo v sosednje države ali davčne oaze, kjer jih ni nihče obdavčeval do onemoglosti. Zaradi izpada prihodkov je Švedska leta 2007 ukinila davek na premoženje. Rezultat? Kapital se je vrnil, gospodarstvo pa je zadihalo.

Drugi primer prihaja iz Velike Britanije, ki je leta 2010 uvedla 50-odstotno davčno stopnjo za najvišje dohodke. Cilj je bil jasen: obdavčiti bogatejše, da bi zmanjšali proračunski primanjkljaj po finančni krizi. A bogatejši se niso dali kar tako. Nekateri so preložili izplačila svojih dohodkov, drugi so se preselili v države z ugodnejšo davčno politiko. Namesto obljubljenega proračunskega zlata je država zbrala manj davkov. Leta 2012 so morali stopnjo znižati na 45 odstotkov, prihodki pa so se presenetljivo povečali.

Podobne napake so se zgodile tudi v ZDA. Leta 1990 je ameriška vlada uvedla davek na luksuzne izdelke, kot so jahte, zasebna letala in luksuzni avtomobili. Ideja je bila preprosta: obdavčiti bogate, ki si te dobrine tako ali tako lahko privoščijo. Toda realnost je bila drugačna. Prodaja jaht je upadla za 70 odstotkov, delavci v ladjedelništvu so izgubili službe, prihodki od davkov pa so bili precej nižji od pričakovanega. Namesto več denarja v proračunu je država na koncu porabila več za nadomestila brezposelnim. Davek so kmalu odpravili.

Francija je šla še dlje. Leta 2012 je pod vodstvom Françoisa Hollanda uvedla 75-odstotno davčno stopnjo za dohodke nad milijon evrov na leto. Želeli so večjo pravičnost, dobili pa eksodus bogatih. Znane osebnosti, kot je Gérard Depardieu, so simbolično zapustile državo. Kapital je odšel drugam, prihodki so upadli, davek pa so morali po dveh letih ukiniti.

Vse te zgodbe potrjujejo preprost ekonomski zakon, ki ga simbolizira Lafferjeva krivulja. Pri nizkih davčnih stopnjah dvig obdavčitve res lahko poveča prihodke. A na neki točki pridemo na »desno stran krivulje«, kjer je davek že tako visok, da obdavčeni prilagodijo svoje vedenje. Delajo manj, selijo premoženje ali preprosto najdejo načine, kako se obdavčitvi izogniti.

V ekonomiji pravimo, da je v teh primerih povpraševanje elastično. Če država »podraži« delo, investicije ali premoženje z visokimi davki, se bo povpraševanje zmanjšalo. To je logično in enostavno razumljivo: Če trgovina dvigne ceno kruha na deset evrov, boste verjetno kupili manj kruha ali pa ga našli pri konkurenci. Z davki ni nič drugače.

Slovenija pogosto izstopa kot ena najbolj enakih družb na svetu glede na Ginijev koeficient, ki meri dohodkovno neenakost. Leta 2022 je bila z Ginijevim koeficientom okoli 0,23 med najuspešnejšimi državami v Evropi. To kaže, da trenutna davčna politika dokaj učinkovito zmanjšuje neenakost. A vprašanje ostaja: ali je to mogoče doseči na bolj učinkovit način, ki hkrati ne ovira gospodarske rasti? Visoka enakost brez močne gospodarske baze dolgoročno ni vzdržna.

Slovenija ima v primerjavi s sosednjimi državami razmeroma visoke davčne stopnje:

Slovenija: dohodnina, progresivne stopnje od 16 do 50 odstotkov. DDV: standardna stopnja 22 odstotkov, znižana 9,5 odstotka. Hrvaška: dohodnina, progresivni stopnji 20 in 30 odstotkov. DDV: standardna stopnja 25 odstotkov, znižani 5 in 13 odstotkov.

Madžarska: dohodnina, enotna stopnja 15 odstotkov. DDV: standardna stopnja 27 odstotkov, znižani 5 in 18 odstotkov.

Trend selitve slovenskih davčnih rezidentov na Hrvaško ali Madžarsko zaradi ugodnejših davčnih pogojev je v zadnjih letih vse bolj opazen. To je opozorilo, da kapital, kot voda, vedno najde najnižjo točko odpora.

Zakaj se potem politiki vedno znova zatekajo k višanju davkov? Ker je lažje obljubiti »obdavčitev bogatih« kot izpeljati nepriljubljene reforme, ki zahtevajo dolgoročno razmišljanje. Višanje davkov je politično privlačen ukrep, ki se prodaja kot enostavna rešitev za zapletene težave. Toda zapletene težave ne prenesejo enostavnih rešitev.

Namesto zviševanja davčnih stopenj bi morala država iskati optimalno točko, kjer so davki dovolj visoki, da napolnijo proračun, a dovolj nizki, da ne zadušijo gospodarske aktivnosti. Ena od možnih rešitev je prehod na enotno davčno stopnjo (»flat tax«), ki bi zmanjšala birokratsko kompleksnost in spodbudila delo ter investicije. Prav tako bi lahko uvedli dodatne olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj ali ustvarjanje novih delovnih mest.

Višanje davkov ni čarobna rešitev. Če si država želi polne proračunske blagajne, mora razumeti, da ljudje in kapital niso vklesani v beton. Kapital je kot voda – vedno najde pot tja, kjer je bolj dobrodošel.

Politiki, ki ignorirajo to realnost, bodo na koncu mandata ugotovili, da so namesto bogatih obdavčili prihodnost – in izpraznili državno vrečo. Davki so pomembni, a prava umetnost je najti ravnovesje, kjer se ekonomija krepi, proračun polni, ljudje pa imajo dovolj razlogov, da ostanejo, delajo in vlagajo.

Si predstavljate, da trgovina zaračuna deset evrov za kruh, nato pa krivi kupce, ker ga ne kupijo? Enako velja za davke. Ko so previsoki, država izgubi »kupce«.

***

Tomaž Erjavec je podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.