(GOSTUJOČE PERO) Evropa potrebuje deregulacijo, dialog in meritokracijo

Gospodarski izzivi, od stagnacije inovacij do zmanjšanja konkurenčnosti, zahtevajo drzne ukrepe. Vendar so odzivi vodilnih držav Evropske unije, kot sta Francija in Nemčija, prevečkrat osredotočeni na krepitev vojaških proračunov in priprave na konflikte, namesto na sistemske reforme, ki bi omogočile dolgoročno rast. Čas je, da Evropa ego postavi na stran, deregulira svoje gospodarstvo in se vrne k dialogu ter meritokraciji kot temeljem prihodnje uspešnosti.

ZDA in Rusija sta velesili, ki zelo dobro razumeta, kaj je dobro za njune interese, in brez zadržkov sprejemata odločitve, ki te interese uresničujejo. ZDA s svojim strateškim delovanjem na globalnem prizorišču, od sankcij do vojaške pomoči, vedno krepijo svoj vpliv in zagotavljajo strateške prednosti. Rusija, čeprav pogosto deluje bolj agresivno, ščiti svoje interese na energetskem trgu in političnem prizorišču s podobno premočrtnostjo.

Obema velesilama lahko priznamo, da sta mojstra zaščite svojih interesov, kar je nekaj, česar se lahko Evropa in tudi manjše države, kot je Slovenija, učijo. Ključni nauk je, da mora vsaka država imeti jasno opredeljene interese in strategijo za njihovo uresničitev. Tega Evropa včasih pogreša – zdi se, da se bolj kot zaščiti lastnih interesov pogosto prilagaja zunanjim pritiskom.

Evropa mora začeti razmišljati podobno – ne v smislu agresivnosti, temveč z jasno opredelitvijo, kaj je dobro za njen dolgoročni obstoj in razvoj. Namesto da se Evropa pusti razdrobiti med zunanjimi vplivi, bi morala oblikovati neodvisno in premišljeno strategijo, ki temelji na dialogu, sodelovanju in zaščiti lastnih interesov.

Francija in Nemčija, kot največji gospodarski akterki v EU, imata tudi močno vojaško industrijo. Povečanje izdatkov za obrambo v teh državah ni presenetljivo, saj koristi njihovemu gospodarstvu in političnim agendam. Vendar je takšna politika kratkovidna. Gospodarska stagnacija in pomanjkanje inovacij ne bosta rešena z vlaganjem v vojsko, temveč s sistemskimi spremembami, ki bodo omogočile gospodarsko in tehnološko preobrazbo.

Evropa je globalno sinonim za regulacijo – od delovnopravnih pravil do okoljskih standardov, kar je pogosto videno kot prednost. Vendar strogi in tog regulativni okvir pogosto duši inovacije in podjetništvo. Startupi se srečujejo z nepregledno birokracijo, visoki davki pa odvračajo podjetja od vlaganja v razvoj.

Države, ki sprejemajo deregulacijske ukrepe, dokazujejo, da je fleksibilnost ključ do uspeha. Čeprav je model Javierja Mileia v Argentini radikalen, ponuja pomembno lekcijo: preveč regulacije duši gospodarstvo. Milei s svojo drznim pristopom opozarja na to, da je svoboden trg in odstranjevanje nepotrebnih omejitev ključno za oživitev gospodarstva.

Evropa ne potrebuje anarhije, potrebuje pa pametno deregulacijo, ki bo poenostavila pravila in spodbujala inovacije:

Poenostavitev postopkov za startupe: Hitrejše ustanavljanje podjetij, manj omejitev za testiranje novih tehnologij in zmanjšanje administrativnih ovir.

Znižanje davčnih bremen: Spodbujanje podjetij k reinvestiranju v raziskave in razvoj z davčnimi olajšavami.

Fleksibilnejša delovna zakonodaja: Ustvarjanje okolja, ki omogoča prilagodljive oblike zaposlovanja, ključne za hitro rastoče industrije, kot so umetna inteligenca, biotehnologija in zelene tehnologije.

Deregulacija pomeni drznost, Evropa pa potrebuje prav to, da se ponovno postavi na zemljevid globalnih inovacij.

Slovenija kot članica EU in Nata ni nevtralna država. Njeno članstvo v teh organizacijah jasno opredeljuje njeno politično in varnostno orientacijo. Vendar ima Slovenija priložnost, da igra pomembno vlogo – ne kot nevtralna, ampak kot zmerna in pragmatična država, ki si prizadeva za dialog in sodelovanje.

V sedanjih razmerah, ko se v Evropi znova »kuhajo« geopolitične napetosti, je najbolj realistična strategija za Slovenijo zmerna pragmatičnost. To pomeni, da aktivno sodeluje z zavezniki v EU in Nata, vendar hkrati ohranja avtentičen glas, ki spodbuja dialog in iskanje rešitev, ki presegajo konflikte. Zmerna pragmatičnost omogoča, da Slovenija oblikuje lastno politiko, ki temelji na jasnem razmisleku, ne zgolj na sledenju večjim akterjem.

A dolgoročno bi bila za Slovenijo najbolj modra strateška usmeritev nevtralnost. Nevtralne države, kot so Švica, Avstrija in v preteklosti Finska, dokazujejo, da ta status prinaša gospodarsko stabilnost, diplomatsko prepoznavnost in večjo avtonomijo pri odločanju. Če bi Slovenija kdaj v prihodnosti uspela ustvariti razmere, ki bi omogočale nevtralnost, bi lahko ta status postal njena ključna prednost na globalnem prizorišču.

Pomembno pa je razumeti, da tako kot podjetnik ne moreš biti všeč vsem, tudi država ne more ugajati vsem akterjem. Uspešen podjetnik se odloči za jasno strategijo in drzno razmišlja z lastno glavo, namesto da sledi množici. Slovenija mora imeti pogum oblikovati svojo vizijo – danes z zmerno pragmatičnostjo, v prihodnosti morda z nevtralnostjo.

Mediji imajo posebno odgovornost, saj njihov vpliv presega neposredno informiranje – oblikujejo javno mnenje in družbeni diskurz. Slovenski mediji imajo priložnost, da presežejo polarizacijo in postanejo graditelji mostov med različnimi pogledi. To pomeni spodbujanje razumevanja, vključevanja različnih glasov in odpiranje prostora za konstruktivno razpravo.

Evropa mora preseči egoizem, strah in propagando. Potrebuje modrost, deregulacijo in dialog. Slovenija ima priložnost, da s svojo zmerno in pragmatično držo ter jasno vizijo pripomore k oblikovanju prihodnosti, ki temelji na sodelovanju, inovacijah in meritokraciji.

Zmerna pragmatičnost je trenutna realnost, nevtralnost pa dolgoročni cilj, ki bi Sloveniji omogočil večjo avtonomijo in stabilnost. Če bomo razumeli, da se od mojstrov, kot sta ZDA in Rusija, in drznih reformatorjev, kot je Milei, lahko učimo razmišljanja o svojih interesih, lahko Slovenija postane zgled zmernosti in poguma. Samo z modrostjo, dialogom in pragmatizmom lahko Slovenija in Evropa postaneta svetilnika prihodnosti – ne zaradi moči, ampak zaradi vrednot.

***
Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.