(GOSTUJOČE PERO) Prošnje Zelenskega, naslovljene na Joeja Bidna

Odpravil sem se na 3000 kilometrov dolgo dvodnevno potovanje na drug konec Evrope. V obleganem mestu Harkov sem bil priča ukrajinski odpornosti proti ruskemu terorju. Univerzitetna predavateljica mi je povedala, da je z balkona v dvanajstem nadstropju severovzhodnega predmestja dejansko videla bliske raket, ki so vzletele z izstrelišč tik ob meji, iz ruskega mesta Belgorod. Raketa S-300 iz Belgoroda lahko doseže Harkov v približno 30 sekundah, zato se nimate časa skriti. Če to ni raketa, je to jadralna bomba, odvržena z ruskega vojaškega letala – in tako iz dneva v dan brezbrižno pada smrt.

Po več kot 900 dneh največje vojne v Evropi po letu 1945 se Ukrajina približuje nevarnemu trenutku resnice. Ukrajinski David ima pogum in inovativnost, ruski Goljat pa neusmiljenost in množičnost. V podzemni lokaciji v Harkovu so mi pokazali zelo sofisticirano, novo vojaško uporabo informacijske tehnologije in brezpilotnih letal. S svojo kozaško inovativnostjo je država razvila več kot 200 različnih vrst dronov. V šali pravijo, da se dva ukrajinska aktivista srečata na pijači:

»Kako pa gre tvojemu podjetju z droni?«

»Super, hvala, ampak kako si pa vedel, da ga imam?«

»Seveda ga imaš!«

Hrabrost ukrajinskih vojakov uničujeta obseg ruskega napada in odločenost Kremlja, da lastne državljane uporabi kot topovsko hrano. Vladimir Putin je pravkar ukazal povečati število aktivnih pripadnikov ruske vojske na ciljno število 1,5 milijona. »Vse je v številkah,« mi je povedal visoki ukrajinski vojaški obveščevalec. Drzen vdor Ukrajine v rusko regijo Kursk je pomenil psihološko spodbudo, vendar so mnenja o njegovi strateški smotrnosti močno deljena.

V vzhodni ukrajinski regiji Doneck obstaja realna nevarnost ruskega preboja, če bodo Putinove sile zavzele logistično središče Pokrovsk. Ukrajinci so izčrpani. Tik pod površjem se skrivajo travme. Večkrat sem videl, kako so se oči utrjenih vojakov navlažile, ko so omenjali svoje padle tovariše. V državi je uničene približno polovica energetske infrastrukture. Letošnja zima bo kruta. Medtem pa se Zahod še naprej obotavlja in zadržuje v strahu pred eskalacijo – in Zahod vodi (če je to prava beseda) ameriški predsednik Joe Biden.

Ukrajinski voditelji se zaradi vsega tega odločajo za nov pristop. Dve leti so govorili le o popolni zmagi, ki je bila opredeljena kot povrnitev celotnega ozemlja države v mejah iz leta 1991, vključno s Krimom in Donbasom. Zdaj pa govorijo o doseganju položaja, v katerem bo Ukrajina imela pogajalsko moč. V nasprotju z mnogimi na Zahodu se zavedajo, da je edini način, da to dosežejo, preobrat na bojišču: da Goljatu močno spodnesejo pete, če ne celo zadnjice. To spoznanje je ključno. Srednjeazijskega voditelja, ki dobro pozna Putina, je zahodni sogovornik vprašal, ali se bo ruski predsednik pogajal. Da, je hitro odgovoril, »ko mu generali povedo, da izgublja«.

To je imel v mislih predsednik Volodimir Zelenski, ko je prejšnji teden na konferenci YES (Yalta European Strategy) v Kijevu dejal, da potrebujemo »spremembo v igri, ki bo Rusijo prisilila k miru«. Ko se bo v New Yorku sestala generalna skupščina ZN, bo Zelenski svoj načrt osebno predstavil Bidnu. Na vrhu seznama je pridobitev ameriškega dovoljenja za uporabo zahodnih raket – vključno z britanskimi raketami storm shadows, ki imajo ameriško namerilno tehnologijo – za napade na več ruskih lokacij, od koder se vrstijo napadi. Veliko življenj bi lahko rešili, če bi to dovoljenje dobili prej. Vodja regionalne uprave v Harkovu mi je povedal, da se je v nekaj mesecih, odkar je Biden – ob novi ruski ofenzivi proti Harkovu maja letos – končno dovolil omejene napade na cilje na bližnji meji, število napadov raket S-300 na drugo največje ukrajinsko mesto zmanjšalo. (Vendar pa iz zraka izstreljenih jadralnih bomb ukrajinske sile še niso prestrezale.)

Vseh podrobnosti načrta Zelenskega ne poznamo, vendar bo poleg teh globokih udarcev verjetno vključeval tudi zahtevo po trajnem financiranju, potem ko se bo letos izteklo dolgo odlašano glasovanje ameriškega kongresa o 61 milijardah dolarjev; poostrene sankcije proti Rusiji, njenim kitajskim in indijskim pomagačem ter uporabo zamrznjenega ruskega premoženja na Zahodu za obnovo Ukrajine; in drzno prizadevanje, da bi ščit članstva v Natu pokrival približno štiri petine ozemlja Ukrajine, torej ozemlja, ki ga Kijev dejansko nadzoruje.

Ta načrt ima dve težavi. Prvič, Bidnovo dosedanje delo kaže, da bo verjetno dal le delček tega, kar zahteva Zelenski. V njegovi administraciji poteka oster spor o raketah dolgega dosega. Prihodnje financiranje bi bilo odvisno od kongresa. Vsekakor se ni zavezal k članstvu kateregakoli dela Ukrajine v Natu. Postopnost zaradi strahu pred zaostrovanjem je značilnost celotnega ravnanja tega predsednika in njegovega svetovalca za nacionalno varnost Jaka Sullivana. Kot je lepo povedal ukrajinski prijatelj: »Ukrajinci so vznemirjeni zaradi tega, kako Jake Sullivan 'upravlja eskalacijo'.« Kakšne so možnosti, da se bo pristop starega moža zdaj, v zatonu njegovega predsedovanja, dramatično spremenil?

Drugič, tudi če bi ZDA in njihovi zavezniki vse to storili, ali bi to imelo takšen učinek, da bi Putinovi generali »povedali, da izgublja«? Kako natančno bi to dosegli? Morda z napadom na rusko energetsko infrastrukturo? Razumljivo je, da najvišji ukrajinski uradniki o vojaških podrobnostih svojih načrtov molčijo, vendar se dobro obveščeni obrambni analitiki sprašujejo, koliko lahko realno storijo v prihodnjih mesecih. Polkovnik Pavlo Palisa, poveljnik ukrajinske elitne 93. brigade, je na konferenci YES govoril o »tiraniji časa«. Na frontni črti se je treba premikati izjemno hitro, da bi zadeli pet ključnih sovražnikovih tarč takoj, ko se pojavijo. Vendar je, ko pridejo orožje in dovoljenja, že prepozno – in »zdaj je tam 50 tarč«. Pri tem tempu, ki ga uporablja Zahod pod vodstvom ZDA, je čas na strani Rusije. Ni treba posebej poudarjati, da Putin čaka, da bo Donald Trump 5. novembra ponovno izvoljen za predsednika ZDA.

Zato morajo podpredsednica Kamala Harris, ki bo podedovala ta veliki geopolitični izziv, če bo postala predsednica, in vsi tisti evropski zavezniki, ki razumejo, kaj je na kocki, pozvati Bidna, naj preskoči lastno senco in zdaj naredi poteze, ki lahko spremenijo igro. Morda je to zadnja priložnost, da se Ukrajini omogoči nekaj, čemur lahko verodostojno rečemo zmaga, kar je prvi pogoj za trajni mir. V nasprotnem primeru se bo Kijev verjetno nekje prihodnje leto prisiljen zavzeti za prekinitev sovražnosti, pri tem pa se pogajati s pozicije šibkejšega. To ne bi bil mir, le premor pred novim krogom vojne.

V Ukrajini bi zavladala obup in bes, v Kremlju veselje, v preostalem svetu pa, kar je najhujše od vsega, prezir do šibkosti Zahoda.

***

Timothy Garton Ash, zgodovinar, profesor evropskih študij na Oxfordu.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.