(GOSTUJOČE PERO) Pot v totalitarizem

Ljudje, ki danes pridejo na oblast, niso predstavniki ljudstva. Niso običajni, povprečni, normalni ljudje. Tisti, ki so željni oblasti, se do položajev moči vzpenjajo zelo zavzeto. Na žalost so prav ti, ki so željni oblasti, najslabša možna izbira za vodilna mesta. Pri njih so, bolj kot pri drugih, izraženi narcizem, makiavelizem in psihopatija.

Med nami je približno desetina visoko konfliktnih posameznikov. Mnogi med njimi se dobro znajdejo v politiki. Tam dobijo pozornost, po kateri hlepijo. Ko se povzpnejo višje, dobijo večji vpliv in s tem še več pozornosti. Z večjo pozornostjo se jim poveča prepoznavnost in na volitvah dosežejo boljši uspeh.

Nekateri so politiki po naravi. A politik ne moreš biti, če nisi bolj ali manj samovšečen in makiavelističen. Biti prepričan, da si ravno ti najprimernejši za predsednika države; tvoj ego mora biti napihnjen do skrajnosti. Je pa nekdo, ki je prišel tako visoko, prepričljivejši od večine.

Tisti, ki pridejo do vodilnih položajev, s politiko nimajo veliko skupnega. Politiko uporabljajo zgolj za pridobivanje pozornosti in vzpenjanje. Prihodnost države jih ne zanima, zanimajo jih zgolj lastni interesi. Priložnost izkoristijo, kjer se jim ponudi. Enako dobro se znajdejo na levi ali desni strani političnega spektra. Ne zanima jih program, zanimata jih zgolj moč in oblast. Sledijo zgolj lastnemu interesu.

Ponavljanje čustveno močno nabitih floskul razvname poslušalce. Sledilci se ekstatično strinjajo, nasprotniki so polni sovraštva. Nastane polarizacija, naši so zgolj dobri, najboljši, nasprotniki pa so najslabši. V resnici položaj nikoli ni le črno ali bel, žal pa miselni del možganov ni kaj prida učinkovit, če smo pod vplivom čustev.

V procesu, ko nam nekdo postaja zanimiv, sodeluje čustveni del možganov. Še posebno aktiven je del, ki skrbi za človeške odnose. Tako se na politika navežemo, ne da bi o tem razmišljali. V bistvu zapelje, kot nas zapelje prevarant, ki nas hoče opehariti. To doseže s prijaznim govorjenjem, obljubami, laskanjem. Tistega, kar radi slišimo, ne preverjamo. Tudi laž, če je prijetna, sprejmemo. A je vse to početje premišljeno in ima zgolj en namen, prepričati volivce, da volijo zanj in se potem polastiti oblasti.

Posamezniki, ki jih zanima zgolj oblast, so v roke dobili orodje za objavo svojih zgodb. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Približajo se vam tako, da vam pripovedujejo zgodbe. Zgodbe, v katerih se vi in oni pojavljate. Zgodbe, ki jih želite slišati, zgodbe, ob katerih se počutite sprejete, zgodbe, ki so vam všeč. Te zgodbe vas prevzamejo, počutite se del nečesa večjega. To so zgodbe o upanju na lepšo in boljšo prihodnost, katere del bomo tudi sami.

Morda se boste vprašali, ampak kako, saj sem se sam odločil, koga bom volil. Verjetno znate našteti tudi veliko razlogov temu v prid. Če ste bili kdaj zaljubljeni, potem veste, da preden ste se zaljubili, niste mogli vedeti, zaradi česa se boste zaljubili. Z razumom je to težko, če ne nemogoče, pojasniti.

Ljudje, ki težijo k oblasti, večinoma nimajo razvite sposobnosti za reševanje težav. Tudi nimajo dobrih vodstvenih sposobnosti. Da bi zavzeli vodilni položaj, ustvarijo krizo, ali zgolj vtis, da smo v kriznem stanju. Sebe potem postavijo v vlogo rešitelja. Težava je, da krize, ki jo omenjajo, navadno sploh ni. Niti ni zlobneža, s katerim nas strašijo. Razmere v družbi so preveč zapletene, da bi nanje en človek lahko bistveno vplival.

Obstaja veliko težav, ki čakajo, da jih bomo rešili. Ko slišimo politika govoriti o veliki krizi, mu želimo slediti, v upanju, da je močan in nas bo rešil iz nje. Verjeti, da gre za velike prelomne krize, je nespametno, verjeti, da bo ta, ki nas z njimi straši pravi vodja, ki nam bo omogočil, da jih premagamo, pa pogubno.

Če želimo demokratično skupnost, mora nekje med nami, in našimi voditelji in našimi prepričanji, obstajati resnični svet. Objektivna resničnost, o kateri se lahko strinjamo, tudi če si naša prepričanja nasprotujejo. Biti moramo sposobni identificirati težave in predlagati načine, kako jih bomo reševali, vse to v sferi objektivne resničnosti.

S pojavom novih tehnologij, medomrežja in družabnih omrežij se je začelo dogajati, da se ne ukvarjamo več z zbiranjem podatkov iz resničnega sveta. Včasih smo imeli časopis, radio in televizijo in je bilo virov informacij malo. Bili so centralizirani, možnost, da bi bili podatki neresnični, je bila majhna. Novinarji so nekaj dali na svoj ugled in so svoje delo jemali zelo resno. Če se je kaka napaka zgodila, so se vsi trudili, da bi nanjo čim prej opozorili. Mediji so imeli omejen doseg.

Na spletu so vsebine predvsem take vrste, da se neposredno dotaknejo čustev. Večinoma so barvite slike, kratki, čustveno intenzivni videi, slogani. Imajo globalen doseg. Prav vsakdo lahko objavi skoraj karkoli hoče. Resnico, polresnico ali pa popolno izmišljotino. Idealna sporočilna platforma za populiste in demagoge.

Posamezniki, ki jih zanima zgolj oblast, so v roke dobili orodje za objavo svojih zgodb, v katerih nam grozijo s katastrofami, nas strašijo z groznimi sovražniki, sebe pa postavijo v vlogo rešitelja. Tako manipulirajo z nami. S tem si pridobijo našo pozornost, ki ji umanjka kritična presoja. Če nekoga prestrašiš ali razjeziš, ni sposoben trezno razmišljati; ko si zaljubljen, ne vidiš na ljubljeni osebi nobene napake.

Pot, po kateri gremo, pelje v totalitarnost. Resnica ni več pomembna. FOTO: Mina Kim/Reuters

Še pred nekaj desetletji bi na ljudi, ki zdaj prihajajo na oblast, gledali postrani, češ, kaj se pa tale gre, česa tale ne razume. Veljali bi za čudake, malokdo bi jih resno jemal.

Pot, po kateri gremo, pelje v totalitarnost. Resnica ni več pomembna. Na nas najmočneje vplivajo čustva sovraštva in jeze. Prihaja do delitve; na naše in vaše, na dobre in slabe. Radi slišimo tisto, kar želimo slišati. In to nam z veseljem servirajo, pa naj bo resnica, polresnica ali laž. Ne gre več za objektivno resničnost, gre le za to, kako se pri tem počutimo.

Ko iščemo informacije, algoritmi v ozadju poskrbijo, da do nas prihaja tisto, kar želimo videti. Dlje ko ta tok informacij sprejemamo, bolj zahajamo v skrajnost. Če ne gremo ven, na ulico, in se pogovarjamo z ljudmi, če ne sodelujemo v resničnem dogajanju in se zanašamo zgolj na informacije, ki do nas pridejo iz medomrežja, potem smo obsojeni na to, da bomo popolnoma izgubili stik z resničnostjo.

Težave pa so in treba jih je reševati. Če jih bomo želeli rešiti, bomo pri tem morali sodelovati vsi. Zanimati nas bodo morala dejstva in predlogi možnih rešitev, ne pa strankarska pripadnost. Če se ukvarjamo s tem, kdo je naš in kdo je njihov, potem se gotovo ne ukvarjamo z reševanjem težave, ampak s tem le ločujemo skupnost in nekomu omogočamo, da je še naprej na oblasti.

Izziv bo, kako neustrezne ljudi, ki so si prilastili oblast, odstraniti in kako v prihodnje to neustreznim preprečiti.

***

Robert Možina, računalniški strokovnjak.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.