Vsesplošna kriza v Venezueli: Noben režim ni večen

Nagrado Saharova za svobodo misli, ki jo evropski parlament od leta 1988 podeljuje posameznikom in organizacijam, ki zagovarjajo temeljne svoboščine in človekove pravice, sta letos prejela venezuelska opozicijska voditeljica Maria Corina Machado in novoizvoljeni predsednik Edmundo Gonzalez Urrutia, »ki predstavlja vse Venezuelce v državi in zunaj nje, ki se borijo za ponovno vzpostavitev svobode in demokracije« ter ga je evropski parlament v resoluciji septembra letos priznal za legitimnega predsednika Venezuele (medtem ko je na oblasti avtoritarec Nicolas Maduro).

Prejemnika priznanja in zneska v višini 50.000 evrov je predlagala Evropska ljudska stranka, Urrutio pa tudi Zavezništvo konservativcev in reformistov. Lani so nagrado Saharova dodelili Žini Mahsi Amini in iranskemu gibanju Ženske, življenje, svoboda (Women, Life, Freedom), v ožjem izboru pa so bili letos še azerbajdžanski akademik in protikorupcijski aktivist dr. Gubad Ibadoglu ter neodvisni ženski gibanji Women Wage Peace in Women of the Sun z območja Izraela in Palestine.

Pred podelitvijo, ki bo 17. decembra v Strasbourgu, je pod okriljem pisarne evropskega parlamenta v Sloveniji potekala razprava Venezuelski boj za demokracijo, v kateri so sodelovali Branko Grims (EPP), Matej Tonin (EPP), Matjaž Nemec (S&D) in Vladimir Prebilič (Zeleni/EFA), novinar časnika Delo Gašper Završnik, sestra uršulinka in misijonarka, ki je živela v Venezueli, Andreja Godnič, ter predsednica društva venezuelskih Slovencev Maria Voglar.

Velika razlika v življenju nekoč in danes

Sogovorniki so se strinjali, da nagrada Saharova roma v prave roke, ne glede na to, da bi si jo glede na razsežnost konflikta na Bližnjem vzhodu po mnenju Matjaža Nemca prej zaslužili gibanji iz Izraela oziroma Palestine. Pa vendar se nagrajenca borita za vrednote, na katerih temelji tudi Evropska unija, »izjemen gospodarski in mirovniški projekt«, in namen nagrade je, da te vrednote širi. Kot je spomnil Branko Grims, jo je venezuelska opozicija prejela že leta 2017, veliko dosedanjih prejemnikov pa je sčasoma prejelo tudi Nobelovo nagrado za mir. Grims, ki je v pogovoru večkrat močno kritiziral socializem, kakršen da vlada v Venezueli, kot vir vsega zla, bi jo podaril kar Elonu Musku, enemu od letošnjih nominirancev, ker da »v tretjem tisočletju za svobodo govora nihče ni storil toliko kot on«.

»Totalitarizem je totalitarizem ne glede na barvo,« je pri tem spomnil Matjaž Nemec, Vladimir Prebilič pa je bil jasen, da bi moral venezuelski režim pasti, vprašanje je le, kako. Predvsem se mora demokracija zgraditi od znotraj, tranzicija pa miniti mirno. Da je Venezuelo zapustilo osem milijonov ljudi, jasno kaže, da je nekaj hudo narobe.

Tamkajšnje razmere sta iz prve roke opisali Maria Voglar in sestra Andreja Godnič. Kot je povedala Maria Voglar, hči slovenskih staršev, ki je večino svojega življenja preživela v Venezueli, danes pa je ena od približno 150 repatriirancev, so se razmere v državi drastično in nemudoma poslabšale, ko je na oblast stopil Hugo Chávez. Nekoč so še imeli vodo, plin, elektriko in relativno dobro živeli kot pripadniki srednjega razreda, celo pomagali so sorodnikom v Jugoslaviji, dandanes pa je povsem drugače. Poleg tega ljudje živijo v strahu – in medtem ko se pomanjkanje nekako še da premagati, se strahu ne da.

»V Venezueli nič ne deluje, kot smo mi tu navajeni, zato lovijo čudeže,« je pri tem pojasnila Andreja Godnič, ki je tam delala pred leti, v času »velikih demokratičnih naporov« ter se s preostalimi uršulinkami znašla sredi protestov. »Avtoritarec zelo lahko pride na oblast, zelo težko pa se ga je znebiti,« je še dodala in poudarila vlogo diplomacije, sankcij in ozaveščanja.

Demokracija da, a kdaj?

V časih demokratičnih prizadevanj leta 2019 pod vodstvom prehodnega predsednika Juana Guaidója, ki ga je liberalni del mednarodne skupnosti podprl, sta se v Venezueli mudila tudi Delova novinarja Aljaž Vrabec in Gašper Završnik ter pozneje za njeno spremljanje prejela Delovo nagrado za izstopajoči novinarski dosežek.

Završnik, ki mu je takrat tudi uspelo opraviti intervju z Guaidójem, je poudaril, da je opozicija v preteklosti zagrešila veliko napak, ki so tedaj koristile predvsem Chávezu, pozneje pa postala veliko bolj organizirana in volilno konkurenčna. A medtem ko je Maduro od Cháveza podedoval neke vrste hibridni režim, danes v Venezueli vlada avtokracija, vsesplošna kriza pa se je le še poglobila. Trenutno je v državi približno 2000 političnih zapornikov, od tega več deset mladoletnikov.

Glede skorajšnje demokratizacije, o kateri Maria Voglar upa, da bo nastopila že 10. januarja, Završnik sicer ni optimističen, saj se Maduro z vsesplošnim nadzorom nad vsemi institucijami, vejami oblasti in s sredstvi represije ščiti pred izgubo oblasti in pregonom. Sankcije, ki so poglobile humanitarno krizo, »ki zunaj vojnih območij nima primere«, pa uporablja kot alibi.

Kritičen je bil tudi do mednarodne skupnosti, ki Venezuelo uporablja tudi za notranjepolitične zadeve. »Nagrada Saharova bi imela še večjo težo, če bi bili poslanci, ki so jo podprli, manj selektivno slepi, ko gre za drsenje v iliberalizem določenih držav članic oziroma njihovih držav,« je dejal in poudaril, da se je treba boriti za močne institucije ter zagovarjati liberalizem in pravno državo. »Če so močne, zdržijo tudi avtoritarne pritiske. Treba je zagovarjati pravno državo in liberalizem,« je še sklenil Delov dopisnik iz Madrida.

Noben režim sicer ni večen, so se strinjali slovenski poslanci v evropskem parlamentu, in demokratična prizadevanja Venezuelcev je treba podpreti. Kot je poudarila Maria Voglar, pobudnica repatriacije tamkajšnjih Slovencev, ki zdaj pri nas živijo v miru – nekateri pa države zaradi političnega pregona žal ne morejo zapustiti –, je vse, kar si želijo, svoboda.