(GOSTUJOČE PERO) Pismo Božičku in dedku Mrazu

Že dolgo nisem napisal pisma kakšnemu od dveh mož, ki decembra obdarita otroke in odrasle. Zgodilo se je, da sta uganila, kaj si želim ali kaj potrebujem, in pod dreveščkom sem našel darilo. Letos pa je drugače. Odločil sem se, da je spet nastopil čas, ko je pismo potrebno. Imam dve želji. Obe sta zahtevni in samo moža, ki imata posebno moč, ju morda lahko izpolnita.

Prva želja je, da naj dobre misli, vesele praznike in ljubezen razneseta vsem ljudem, kristjanom in ateistom ter tudi tistim, ki bodo svoj božič praznovali dva tedna pozneje, in tistim, ki bodo svoje novo leto pričakali dober mesec pozneje. Lepe želje ob prazniku ne poznajo barve, vrhovnega poglavarja ali vsemogočnega boga. Namenjene so ljudem, sosedom in neznancem. Sreča za vse in ne do sreče na račun drugega. Zdi se, da zaželeti lepe praznike, vesel božič, mir in ljubezen lahko pripomore k temu, da je naše skupno potovanje na tem planetu skozi vesolje in čas za vse bolj veselo, ustvarjalno in lepše, če drug drugega spoštujemo, se z drugače mislečimi ljudmi ob prazniku srečamo in iščemo tisto, kar nam je skupno, ne pa tistega, kar nas razdvaja.

Je zahodna demokracija vse bolj avtoritaren režim?

Ljudje, ki v teh dneh ne bodo šli v cerkev, so prav tako naši sopotniki skozi prostor in čas. Nihče ni zaradi svojega prepričanja »nag in ogrožen« ali »zaveden«, kot je razglašal neki slovenski nadškof, ki bi moral govoriti o ljubezni in miru. Pridiganje in žaljenje drugače mislečih ne more nikomur biti v ponos, saj ustvarja pregrade ter odpor. Ali ni drugačnost tisto, kar nas bogati? Zanimivi dialogi in ustvarjalnost se lahko porodijo med različno mislečimi, ki so radovedni. Kakšna pošastna klanja in vojne pa se lahko zanetijo med različno mislečimi, ki so prepričani, da imajo vedno prav! Ali ni enoumje, ko vsi enako mislijo, velikokrat tisto, kar nas vodi v slepo ulico, pa naj bo to v politiki, kulturi, filozofiji, veri ali v vsakdanjem življenju?

Na koncu se kljub našim razlikam izkaže, da smo si v najpomembnejših zadevah zelo podobni tudi, če se ne poznamo, če govorimo različne jezike ali če imamo različno kulturo ali različnega boga, saj je že priljubljeni papež Janez XIII rekel, da je človeštvo ena velika družina. Vsi imamo radi svoje otroke, vsi obožujemo, če nas doleti obdobje ljubezni, vsi kdaj radi kaj dobrega pojemo ali se ob kakšnem napitku družimo s prijatelji. Ali niso to najpomembnejši trenutki naših življenj? Ob praznikih smo veseli, ker se dogajajo pravkar omenjene vrednote. Veselje nam ustvari nasmeh, ta pa ljudi spodbudi h kulturi sobivanja, k spoštovanju različnosti, k odpravi strahu in ustvari temelje za dialog.

Dr. Saša Prešern. FOTO: Arhiv Delo

Moja druga želja pa je, da naj se vojne končajo. Tu gre verjetno predvsem za vajin vpliv, Božiček in dedek Mraz, na politike. Ti so se v lastnem prepričanju, da imajo absolutni prav, nehali pogovarjati in si samo še grozijo ter kličejo po zmagi nad nasprotnikom, po zmagi nad drugačnimi. Zaradi te slepote voditeljev obstoj človeštva še nikoli ni bil tako ogrožen, kot je zdaj. Simbolična ura sodnega dne (Doomsday Clock) se je premaknila tako, da je do sodnega uničenja le še 90 sekund. V jedrski vojni bomo umrli vsi, ne glede na velikost in trdnost bunkerja. Tudi tisti, ki nas silijo v vojno zato, da bi nam zagotovili »demokracijo«, »svobodo« in ohranitev »naših vrednot«.

Svet je do zdaj napredoval in civilizacije so cvetele zaradi trgovine, kulture so se druga od druge oplajale in omogočale vzpon. Napredek se ne zgodi zaradi oboroževanja in vojn. Oboroževanje, ogroženost in vojne ubijajo ljudi, kulturo in civilizacijo. Zakaj nas politiki silijo, da naj se zavedamo, kako neznansko smo ogroženi in da moramo vlagati denar za oboroževanje ne pa za kruh, za kulturo in za medsebojno spoštovanje? Za avtoritarne režime je vojna rešitev vseh njihovih težav, zato je oblastni politiki nočejo končati.

Ali ni edini boj, v katerega naj se človek vključi, boj za človekove pravice in enakopravnost? Prednost tega boja je, da zanj ne potrebujemo niti ene puške, da je zmaga vsaki državi udeleženki zagotovljena in da v proračunu ni treba za ta boj nameniti niti enega dolarja ali evra. Čeprav so nekatere države, na primer Estonija, Nova Zelandija in Švedska zgledne pri zagotavljanju človekovih pravic, pa je tudi pri njih še nekaj pomanjkljivosti, navaja publikacija Our World in Data. Slovenija je v tej lestvici na 30. mestu z 90-odstotnim zagotavljanja človekovih pravic, tako kot Hrvaška. Že Avstrija in Italija nas prekašata. Žal je ponekod stanje alarmantno, saj, na primer, Severna Koreja, Afganistan in Eritreja izpolnjujejo manj kot deset odstotkov zahtev.

Popolnoma nesprejemljivo pa je, ko kratenje človekovih pravic postane izgovor za vojno. Rusija navaja, da je bil eden ključnih vzrokov za njen napad na Ukrajino kratenje pravic rusko govorečim Ukrajincem. Čeprav je to resnica, na katero so opozarjale Human Rights Watch, Amnesty International, Mednarodna zveza za človekove pravice in tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, pa je vojna agresija Rusije zločin. Spomnimo se, da so se vodilni politiki Zahoda pretvarjali, da provokacije Ukrajine proti lastnim državljanom z ruskimi koreninami niso vredne pozornosti. Ali bi z ustreznim pritiskom Zahoda na Ukrajino, da mora spoštovati človekove pravice, lahko preprečili vojno? Brez dvoma bi s tem odpravili izgovor, ki ga Rusija navaja kot pomemben vzrok za njihovo »operacijo«. ZDA in Evropa so z dopuščanjem kršenja človekovih pravic s strani Ukrajine odgovorni za vojno, trdijo poznavalci – na primer ekonomista Jeffrey Sachs in Richard Wolff ali upokojeni polkovnik ameriške vojske Douglas Macgregor. Morda bi tudi preprečili napad Hamasa na Izrael in zajetje talcev, če bi zagotovili vsaj znosno raven človekovih pravic v Palestini, na kar so že desetletja opozarjali ZN in številne nevladne organizacije. Ali se zahodni politiki zavedajo, da s pasivnostjo ob novih napadih Izraela na Sirijo pripomorejo k bodoči vojni?

Edini, ki bo preprečil tretjo svetovno vojno

V idealnem svetu, kjer bi bile vsem zagotovljene človekove pravice, izgubi pomen meddržavna mejna črta. Zastava in himna ostaneta močna simbola za športna tekmovanja, nikakor pa ne simbola, za katera ljudje izgubijo življenje. Na kratenje človekovih pravic pa se zahodna politika odziva dvolično in medlo. Radi navajajo kratenje človekovih pravic v Rusiji in na Kitajskem, kar je sicer upravičeno, a ko gre za kratenje pravic v lastni državi, še bolj pa, ko gre za kratenje pravic pri »prijateljskih« državah, molčijo.

Upajmo, da bomo letos in še kdaj vsi imeli priložnost uživati čudoviti čas praznikov v decembru, čeprav nas vojni hujskači vodijo v konflikt, s katerim je tega sveta lahko za vedno konec. Žal je vojnih hujskačev veliko in z obvladovanjem množičnih medijev uspešno širijo svojo »resnico«, ter ponavljajo, da je za vojno kriv izključno nasprotnik. Vojne se začnejo z lažjo, ki ji ljudje verjamejo. V sedanji situaciji se zdi še najboljša rešitev, da dobrima možema, ki znata izpolniti skoraj vsako željo, napišem pismo: Dragi Božiček in dedek Mraz, moji dve največji želji sta, da s svojimi čarovnijami ustvarita nasmeh pri vseh ljudeh in zagotovita mir na Zemlji.

Ker politiki tega ne znajo in nočejo.

***

Dr. Saša Prešern, raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.