Edini, ki bo preprečil tretjo svetovno vojno

Ko Marsovci gledajo na naš planet, verjetno težko razumejo, da je vprašanje, s katerim potnim listom ali zastavo kdo maha, pomembnejše od življenja. Na tisoče ljudi umira zato, ker se eni na eni strani fronte streljajo s tistimi na drugi strani fronte. Nihče se ne vpraša, kje bi bilo življenje za te ljudi boljše.

Naženejo jih ali pa se nekateri kar sami od sebe nastavljajo pred puške in granate. Če ni zastava vzrok za morijo, pa je lahko kakšna »božja« knjiga, ki je edina resnična in prava. Tak Marsovec, ki ničesar ne razume, bi morda pomislil, da »bedaki ubijajo druge bedake iz neumnih razlogov«, kot je izjavil pisatelj Robert Jordan.

Seveda, saj Marsovec ne razume, kako pomembni so zaslužki vojaške industrije in vojni dobički, in ne razume »priložnosti«, ki se odprejo po vojni. Marsovec tudi težko razume, zakaj bi kdo uvedel sankcije proti drugi državi, s katerimi najbolj škodi sebi, ne pa tisti državi. Prav tako ne razume politika, ki trdi, da je »ustaviti vojno« zelo nevarno, čeprav na tisoče njegovih državljanov umira na fronti in v zaledju.

Ob vojni med Ukrajino in Rusijo se je poučno spomniti kubanske krize leta 1962. Grozila je jedrska vojna med ZDA in Sovjetsko zvezo (SZ). Kaj je bil takrat vzrok za konflikt? ZDA so leta 1961 svoje jedrske rakete jupiter namestile v Turčiji in Italiji, torej tik pred »vrata« SZ, kar so Sovjeti razumeli kot ogrožanje lastne varnosti. Sočasno je Cia pripravljala invazijo na Kubo in strmoglavljenje tamkajšnje vlade.

Ali vse to spominja na širjenje Nata na vzhod in vlogo, ki jo je Cia odigrala pri oranžni revoluciji leta 2004 ter zamenjavi vlade v Ukrajini? Tokrat Rusija ni namestila svojih jedrskih konic na Kubo, ampak je več let opozarjala, da širitev Nata tik pred svoja »vrata« razume kot ogrožanje lastne varnosti.

Pri kubanski krizi smo imeli srečo, saj sta se Kennedy in Hruščov dogovorila, da pod nadzorom ZN oba umakneta svoje jedrske konice. ZDA iz Turčije in Italije, SZ pa s Kube. Castro je izjavil, da ne bo sprejel novega orožja pod pogojem, da ZDA zagotovijo, da ne bodo izvedle invazije na Kubo. Državnika sta celo ugotovila, da je neposreden pogovor koristen, in sta leta 1963 vzpostavila medsebojno neposredno komunikacijsko linijo, v javnosti poznano kot rdeči telefon. Takrat ZDA na srečo niso izjavljale, da je treba SZ vojaško premagati.

Ni bilo pametnjakoviča, ki bi trdil, da je treba mir zagotoviti z več orožja in več oboroževanja. Znana je Kennedyjeva izjava: »Človeštvo mora končati vojno, preden vojna pokonča človeštvo.« Če bi sodobni zahodni politiki tedaj reševali kubansko krizo, bi bilo naše civilizacije takrat konec. Zahodni politiki pozive h končanju vojne danes označujejo za izdajstvo. Zaman čakamo na politika, ki bo preprečil tretjo svetovno vojno. Takega, ki bo v 24 urah končal vojno v Ukrajini, preprečil konflikte med Palestino in Izraelom, pomiril napetosti v Aziji in normaliziral odnose s Kitajsko. Ali obstaja tak junak?

Samo en politik trdi, da je ta junak. Trump. »Sem edini, ki bom preprečil tretjo svetovno vojno,« izjavlja v svojih predvolilnih govorih. A EU, kjer so politiki prestrašeni in javno mnenje skrbno manipulirano, reagira na njegove obljube nerazsodno. Res se je Trump zlagal ali zavajal v svojem predsedniškem mandatu 30.573-krat, so prešteli pri Washington Postu, kar naj bi bilo 21-krat na dan. Žal te prakse, da bi šteli laži politikov, niso obvezne za vse politike, in zato ne vemo, ali je to veliko ali malo. Čutimo pa, da tudi drugi politiki niso imuni za laži ali dezinformacije. Pa tudi multinacionalke ne, posebej ko gre za nove oblike izkoriščanja delavcev in okolja.

Ali ni vseeno, če se politik zlaže 21-krat na dan, če le s svojo politiko prepreči vojne in uničenje? Ali bodo ZDA pod Trumpom izstopile iz pakta Nato in prispevale k njegovi razpustitvi? Ko je bil Varšavski pakt leta 1991 razpuščen, so mnogi zahtevali tudi razpustitev pakta Nato. Če bi se to zgodilo, ne bi bili priča širjenju Nata na vzhod, v članicah ne bi zapravljali toliko denarja za orožje in ne bi imeli svetovne norije oboroževanja. In manj bi bilo mrtvih.

Zdi se, da sta strah in posledično militarizem v EU zdaj tako razširjena, da se mnoge države ne bodo hotele odpovedati vojaškemu paktu. A vojaški pakt brez ZDA bi lahko imel popolnoma drugačne geopolitične cilje, druge voditelje in bi bil podrejen politiki, ne pa obratno. Vanj bi lahko sprejeli tudi Rusijo in s tem podprli obojestransko sinergijo interesov. Izkazalo se je, da se članice vojaškega pakta med seboj ne napadajo. Ali to zveni preveč utopistično? Leta 1991 je Rusija pisno obvestila Nato, da je njen dolgoročni cilj članstvo v paktu. Deset let kasneje je tudi Putin večkrat nakazal, da je naklonjen tej ideji. Članstvo v evropskem vojaškem paktu, ki bi se temeljito razlikoval od interesov Nata, bi bilo verjetno za Rusijo spet zanimivo.

Trumpu očitajo upad liberalne demokracije. Toda demokracija upada tudi v EU. Ali res koga še preseneča, če se poskuša državni voditelj okoriščati, kot očitajo Trumpu, zaposluje svoje privržence, poskuša omejiti sodno oblast, ki bi mu lahko gledala pod prste, ali zaganja gospodarstvo z ukrepi, ki ne spoštujejo varovanja okolja?

Ali ni v vsakem politiku tudi nekaj teh lastnosti? Ni dvoma, da so pomembni svoboda, demokracija, varovanje okolja in kakovost življenja. A najprej je potreben mir in nato vse drugo. Naj Trump prepreči tretjo svetovno vojno in v enem dnevu konča vojno v Ukrajini, saj drugi politiki tega ne znajo niti nočejo. Samo če bomo živi, bomo vse drugo znali sčasoma sami urediti.

***

Dr. Saša Prešern, raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.