V nadaljevanju preberite:

Zahtevnejši bralec se bo prvič zaustavil ob domnevi, da je ozadje ruskega napada na Ukrajino (februarja 2022) veliko bolj kompleksno, kot lahko razberemo iz »osrednjih medijev«; torej predmet nasprotovanja niso le EU, Nato in slovenska vlada, ampak tudi osrednji mediji, kot sta Delo in Dnevnik, ki po nekakšnem čudežu objavljata prispevek stotih piscev o hujskaštvu in novi vojni. Zahtevnejšega bralca bo gotovo zanimalo to kompleksno ozadje ruskega napada na Ukrajino. Kot je razvidno iz besedila, ki ga je prvi podpisal Igor Ž. Žagar (v nadaljevanju »besedilo Ž«), gre za »proxy (posredniško) vojno Zahoda – ZDA in EU pod skupnim ščitom pakta Nato – proti staremu, neporaženemu sovražniku hladne vojne, Ruski federaciji«. To stališče besedila Ž je nenavadno, saj s hladno vojno povezuje Rusko federacijo, o kateri pač vemo, da si je prislužila položaj mednarodnega dejavnika šele po koncu in zaradi konca hladne vojne in torej ni mogla biti njen »sovražnik«, medtem ko je bila v hladni vojni poražena stran pač Sovjetska zveza (1989–1991). Besedilo Ž seveda ne prispeva nobene razlage konstruktivne politike predsednika Jelcina (1991–1999), zaradi katere je Rusija postala članica sveta Nato-Rusija in zbora najpomembnejših držav, ki je z vključitvijo Rusov iz G7 postal G8.