Geopolitika narave

Tektonski geopolitični premiki, od ruske vojne proti Ukrajini do ameriškega rivalstva s Kitajsko, so v zadnjih letih pretresli multilateralizem. O številnih posledicah – od naraščajočih cen hrane in energije do vse večjih tveganj za velike konflikte – je bilo že veliko govora, več pozornosti pa je treba nameniti posledicam teh premikov za prizadevanje za reševanje večplastne podnebne in naravne krize.

Geopolitične spremembe, ki jih doživljamo, grozijo, da bodo svetovni red razdelile na dva dela. Ključni znak tega je odločitev večine držav svetovnega juga, da podprejo lansko obsežno invazijo Rusije na Ukrajino (ali vsaj zavrnejo njeno obsodbo), kljub prizadevanju Zahoda, da bi Kremelj izoliral in kaznoval.

Poleg tega se bo skupina BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), ki si že od nekdaj prizadeva ustvariti alternativo mednarodnim institucijam pod vodstvom Zahoda, morda še povečala, saj je 19 držav izrazilo zanimanje za pridružitev. Razpravlja se tudi o oblikovanju nove valute BRICS, ki naj bi zamajala svetovno prevlado ameriškega dolarja.

Kitajska si medtem močno prizadeva za razširitev mednarodne uporabe svoje valute renminbi in pri tem že dosega določene uspehe. Nedavno je brazilski predsednik Luiz Inácio Lula da Silva sprejel ukrepe za olajšanje trgovinske poravnave med Kitajsko in Brazilijo, denominirane v renminbijih.

Še v najboljših časih bi bilo težko oblikovati skupno namero in spodbuditi usklajeno delovanje, potrebno za reševanje podnebne in naravne krize. V svetu, za katerega so značilni nezaupanje, tekmovalnost, finančne omejitve in različne politične prioritete, pa se to zdi skoraj nemogoče. Kljub vsemu pa mnogi, zlasti na svetovnem severu, ne gradijo mostov, temveč še poglabljajo razhajanja.

Nedavna zakonodaja Evropske unije, ki prepoveduje uvoz izdelkov, povezanih s krčenjem gozdov, je primer tega. Zakon, ki od podjetij, ki v EU prodajajo blago, kot so kava, govedina in soja, zahteva, da predložijo preverljiv dokaz, da to ni bilo pridelano na nedavno krčenih gozdovih, so pozdravili tako zeleni aktivisti kot evropski politiki. Vendar je bil ukrep tudi tarča precejšnjih kritik, in to ne le med tistimi s kmetijsko-poslovnimi interesi, ki se želijo izogniti stroškom za uničevanje okolja. Brazilska in indonezijska vlada sta tik pred sprejetjem ukrepa predložili pismo, ki ga je podpisalo 14 držav članic Svetovne trgovinske organizacije in v katerem sta izrazili obžalovanje, da si EU prizadeva za »enostransko zakonodajo« namesto za »mednarodno sodelovanje«. Ker se EU ni posvetovala z ustreznimi državami, je oblikovala »drage in nepraktične zahteve glede sledljivosti in geolokacije« za »negotov in diskriminatoren« seznam izdelkov.

Prostovoljni trgi ogljikovih dobropisov in nastajajoči trgi dobropisov za biotsko raznovrstnost so podobno pomanjkljivi. Kritiki iz bogatih držav se pritožujejo, da ti trgi niso zagotovili verodostojnega »dodatnega« zmanjšanja ogljika v ozračju. Primer so škandali, ki so nastali zaradi obsežnih napak pri certificiranih ogljikovih dobropisih, ki temeljijo na naravi. Voditelji z globalnega juga pa opozarjajo na neenakosti, ki jih ogljikovi dobropisi zgolj še utrjujejo, saj se v državah globalnega juga kupujejo že za pet do deset ameriških dolarjev, nato pa v Evropi prodajajo za 100 ameriških dolarjev ali več.

Poleg tega voditelji držav v razvoju opozarjajo na nepripravljenost bogatejših držav, da bi financirale ohranjanje obstoječih gozdov. Na nedavnem vrhu One Forest Summit, ki sta ga gostila gabonski predsednik Ali Bongo Ondimba in francoski predsednik Emmanuel Macron, je gabonski minister za okolje Lee White opozoril, da so gozdovi eni najpomembnejših ponorov ogljika na svetu in »potencialno predstavljajo od 20 do 30 odstotkov rešitve za podnebne spremembe«. Ogljikovi dobropisi lahko pomagajo usmeriti finančna sredstva v njihovo ohranjanje, vendar le, če so kupljeni po poštenih in predvidljivih cenah.

Obstajajo razmeroma preprosti načini, kako izboljšati sodelovanje in pospešiti napredek pri doseganju skupnih ciljev na področju podnebja in narave. Na primer zakon EU o krčenju gozdov bi lahko imel veliko večji učinek in spodbudil učinkovitejše sodelovanje, če bi vključeval podporo ukrepom za pospešitev in ne razveljavitev ustrezne zakonodaje v prizadetih državah. Poleg tega bi bogate države na podlagi spoznanj z vrha One Forest Summit lahko sprejele zamisel o plačilih za ekosistemske storitve državam, ki ohranjajo svoje gozdove, ter določile najnižjo ceno za dobropise za ogljik in biotsko raznovrstnost.

Nedavno napovedano Zavezništvo naravi prijaznih gospodarstev skupine G7, ki je zasnovano kot »forum za izmenjavo znanja in ustvarjanje informacijskih omrežij na prostovoljni osnovi v sodelovanju z zasebnim sektorjem in civilno družbo«, bi lahko podprlo premik k večjemu sodelovanju zunaj skupine G7. Ključno bi bilo, da bi se osredotočili na to, kako uresničiti naravovarstvene in podnebne cilje brez poglabljanja obstoječih tehnoloških prednosti in postavljanja novih trgovinskih ovir, namesto tega pa bi se osredotočili na vključenost in pravičnost.

Pomembni priložnosti sta tudi predsedovanje Brazilije skupini G20 leta 2024 in njena vloga gostiteljice konference Združenih narodov o podnebnih spremembah leta 2025 (COP30). Kot najvplivnejša svetovna predstavnica z naravo bogatih gospodarstev v razvoju lahko Brazilija ti platformi uporabi za mobilizacijo večje podpore državam, ki si najbolj prizadevajo za varstvo podnebja in ohranjanje narave, čeprav so najmanj pripomogle k nastanku kriz, s katerimi se srečujemo. Ključnega pomena bo preoblikovanje svetovne gospodarske in finančne arhitekture, da bo omogočila doseganje trajnostnih ciljev.

Narava in podnebje bosta del nove geopolitike, v dobrem in slabem. Alternativa bolj vključujočemu pristopu ni počasnejši napredek, temveč potencialno nikakršen napredek. Tako kot je Rusija preusmerila svoj izvoz energije v države, ki niso sprejele zahodnih sankcij, lahko izvozniki hrane, ki doživljajo dejanske »sankcije« EU za krčenje gozdov, preprosto najdejo nove kupce za svoje blago. V takšnih razmerah izgubijo vsi, tudi narava.

Brez skupnega pristopa se lahko z naravo bogate države celo odločijo, da ustanovijo klub neodvisnih prodajalcev, katerega cilj je izboljšati njihove pogoje trgovanja, kot to že dolgo počne Opec za proizvajalce nafte. Brazilija, Indonezija in Demokratična republika Kongo, ki imajo največje tropske gozdove na svetu, so že oblikovale zavezništvo, katerega glavni cilj je pritisk na bogati svet, da financira ohranjanje gozdov.

Ukrepi, kot so zakonodaja EU o krčenju gozdov ali prostovoljni trgi ogljika, se zdijo koraki v pravo smer. In prinesejo lahko kratkoročne koristi. Vendar so njihovi dolgoročni stroški lahko previsoki, saj odganjajo svet v razvoju – in to v času globalnega geopolitičnega preobrata.

***

Simon Zadek, izvršni direktor v NatureFinance.

Project Syndicate, 2023, www.project-syndicate.org.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.