V nadaljevanju preberite:

Karina Litvack, predsednica Climate Governance Initiative in članica nadzornega odbora pri družbi Eni, se s trajnostnimi naložbami in korporativnim upravljanjem ukvarja že od leta 1997, ko je bila trajnost še zelo v povojih. Povezovali so jo s korupcijo, človekovimi pravicami, varnostjo pri delu, zdravstvenim varstvom. Nekdo je želel izkušnje s korporativnim upravljanjem in tako se je 2014 znašla v energetskem podjetju Eni. Tudi tam je bilo zelo težko prodreti z okoljskimi vsebinami.

Že 1992 je bil podnebni vrh v Riu de Janeiru in vsi smo menili, da bodo podnebne spremembe velika zgodba in da bodo sledili ukrepi. A se ni zgodilo nič.

Res, nič se ni zgodilo. Kot investitorka sem ugotovila, da ko začnem govoriti o podnebnih spremembah, člani upravnega odbora takoj obrnejo pogovor k zdravju in varnosti ali pa k razlitju nafte ali drugih onesnaževal. To je seveda dobro in pomembno, a ni temelj poslovanja. Smo v napačnem poslu, proizvajamo fosilna goriva, ki niso združljiva s podnebno varnostjo. Odlično, da ne želite razlitij nafte, pravzaprav je to nujnost, vendar to ni dovolj, pogovoriti se moramo, ali smo v pravem poslu. Ko sem tri tedne sedela v upravnem odboru, sem pisala predsedniku, ali lahko vidim podnebno strategijo družbe, ker je ne najdem. Veliko je bilo napisanega o razlitjih nafte pa o zmanjšanju sežiganja metana na baklah. Na srečo je bil velik podpornik korporativnega upravljanja in mi je rekel, da imam prav, da smo verjetno v napačnem poslu. Tako se je začelo s Chapter Zero (Poglavje nič).