Dimna zavesa v državnem zboru – prvoaprilska šala

Prvega aprila je (mala) laž dovoljena. Tomaž Domicelj je že pred pol stoletja prepeval, da »če bil bi vsak dan prvi april …, lagal bi, da bi se kadil …, a kdor pripravljen je vsak čas, resnico reči ti v obraz, ta klasa je in prvi as« ...

Dandanes je drugače. Lažemo (in krademo) vse dni v letu. Prvi april pa žalostno životari v permanentno zlaganem svetu. Vseh preostalih 364 dni. Kljubuje času kolosalnih laži. Vztraja z malimi, simpatičnimi lažmi. Ljudstvo na njivah, v tovarnah, v šolah, na vlakih in avtobusih, znotraj svoje družine ali interesne skupnosti, si prvega aprila navsezgodaj privošči kako simpatično laž. Naj bo. Potrebujemo dan laži, da bi prepoznali in cenili resnico. A zgodba je v zadnjih letih skrb vzbujajoča, ko vidimo, da ljudstvo (predvsem pa predstavniki ljudstva) permanentno lažejo. Zgodba je žalostna. Ko laž postane naš vsakdan, je simpatična prvoaprilska šala žalostna in grenka zgodba.

Plačevanje avtorskih pravic igralcem in soustvarjalcem grozi tudi frizerjem

Letošnjega prvega aprila smo velikega kozla ustrelili v državnem zboru. Na nujni skupni seji odbora za kulturo in odbora za gospodarstvo se je lagalo in zavajalo kot že dolgo ne. Že začelo se je sumljivo. Sklicati sejo na prvega aprila dan, je čudno. Dvolično? Ali gre za latentno vabilo v laž in zavajanje?

Kakih sto duš je prišlo tisti torek popoldne v DZ, kjer smo v veliki sejni sobi razpravljali o avtorskih in sorodnih pravicah in trenutno aktualnem prepiru med kinematografi in kolektivno organizacijo slovenskih avdiovizualni (AV) izvajalcev – igralcev, ki hkrati ščiti še soavtorje in producente avdiovizualne ustvarjalnosti.

Po lastni izkušnji lahko povem, da nam ne gre najbolje. Niti dobro ne. Čudna je kolektivna organizacija, ki svojega osnovnega posla ne opravi korektno. To je zaračunavanje uporabe avtorskih del, zbiranje, dodelitev in izplačilo denarja upravičencem. Aipa te svoje naloge in smisla obstoja že od podelitve državne koncesije nekako ne upraviči. Raje in bolje se ukvarja z zakonodajo, lobiranjem, bojem za pravice zatiranih igralcev, avtorjev in producentov, ki vsi po vrsti životarijo. Medtem ko Aipa bojda sedi na nerazdeljenih milijonih.

Tomaž Grubar FOTO: Matej Družnik/Delo

Verjetno ste zadnji mesec v medijih zasledili zaplet in prepir kinematografov in taiste Aipe. Slovenski kinematografi so se odločili bojkotirati slovenski film. Z razlogom. Poznam zgodovino, ozadja, težave in perspektivo. AV-produkciji gre slabo. In še slabše bo, če bo še naprej uspeval vseletni nateg kreiranja dimne zavese, ki v prvem planu prikazuje boj za pravice malega ustvarjalca, v resnici ves šov zgolj odvrača pogled in pozornost na laž in veliko goljufijo v ozadju.

Aipa se ne pogaja in pravda s plačniki oziroma uporabniki AV-del. Aipa se prepira, toži in pravda z lastnim članstvom, z lastniki pravic, celo nekdanjimi nadzorniki in ustanovitelji. Mar ni to nekoliko čudno?

Ne bom pisal o teorijah zarote na področju, na katerem bi moralo svoje delo že davno opraviti pristojno ministrstvo in njegov urad za intelektualno lastnino. Ta bedi nad dogajanjem na tem področju, pozna številke, ve, da je Aipa kolektivna organizacija, ki deluje sporno. Že davno bi nadzorni državni organ moral prekiniti ponižujoče dogajanje, ki se prikazuje kot boj za pravice slehernega malega ustvarjalca, v resnici pa se iz ustvarjalcev dela norca in ubija domačo ustvarjalnost.

Imetniki avtorskih pravic šest let niso prejemali honorarjev

Zaključim s kislim občutkom v ustih, da smo realni ustvarjalci neodvisne glasbe in AV-produkcije nalagani, prevarani in okradeni. Avtorji in lastniki AV-del smo bili prvega aprila v državnem zboru spet priče dimne zavese, ki je še enkrat prekrila dogajanje v ozadju. Tokrat nasedajo zavedeni igralci (po izračunih se menda borijo za zgolj petdeset evrov letnega nadomestila za njihovo pojavnost v filmih, ki se vrtijo v slovenskih kinematografih). Kar pa je precej huje, nasedli smo, še stotič, producenti, lastniki AV-del, ki smo s pomočjo države, politike in vse bolj zmaličene zakonodaje, vse bolj razlaščeni. Odnos med nami in državo se je zreduciral na permanentni prvi april.

Letošnjega prvega aprila smo vsi skupaj buljili v nevidno dimno zaveso. V forplanu nam je bila servirana pravljica o deželi resnice in pravice. Ki je spet skrila kruto ozadje. Neverland. Dežela Nikjer in Nikoli. Glavne vloge so odigrali koalicijski in pozicijski poslanci, ministrica Asta, sekretar Židan, direktorica urada za intelektualno lastnino ga. Karin in Aipa.

To je bil en lep kinodan. Stransko vlogo obiskovalcev kinopredstave pa smo oddelali predstavniki kinematografov in njim ob boku smo vlogo obiskovalca predstave odigravali še enkrat prevarani lastniki filma. Nekaj v verigi AV-produkcije ne štima.

Tovrstni prvoaprilski obisk državnega zbora bi bil smešen, če se ne bi ponavljal vsak dan, vse mesece, vsa leta. Slovenski Groundhog Day (Neskončen dan, 1993).

***

Tomaž Grubar, outfluencer.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.