V nadaljevanju preberite:

Produciral je ključne slovenske filme, kot so V leru, Kruh in mleko, Rezervni deli, Slovenka, Nočno življenje, Pod njenim oknom, in številne koprodukcije, ki so prejele mednarodne nagrade; med njimi Dan v življenju zbiralca železa Danisa Tanovića, Bog obstaja, ime ji je Petrunija, Oče Srđana Golubovića in italijanski film Telesce, ki je dobil evropsko filmsko nagrado. Po dokumentarnem filmu Damjana Kozoleta Pero, posvečenem Petru Musevskemu, v kinematografe prihaja drama Marka Šantića Zbudi me, prav zdaj pa v njihovi produkciji nastajajo ambiciozni igrani in dokumentarni filmi Urše Menart, Damjana Kozoleta in Metoda Pevca. Letos je bil izvoljen za člana upravnega odbora Evropske filmske akademije.

- Prav vi ste takrat bili eden »glavnih krivcev« za novi val, ko so slovenski filmi dobivali relevantne nagrade na mednarodnih festivalih. Na prelomu tisočletja ste producirali Burgerjev V leru, Cvitkovičev Kruh in mleko, Kozoletove Rezervne dele, ki so bili prikazani v tekmovalnem programu berlinskega festivala ...

V leru in Cvitkovičev Kruh in mleko sta v bistvu nastala po naključju. V leru je bil film, ki ga je Janezu Burgerju, ko se je vrnil s študija v Pragi, ponudila RTV Slovenija kot tv-film. Toda zaradi finančnih težav, s katerimi so se na televiziji spoprijemali že takrat, so nam predlagali, da založimo sredstva za izvedbo snemanja, ki nam jih bodo potem vrnili. To smo tudi naredili, »kreditirali« snemanje in se v zameno dogovorili, da lahko film najprej predstavimo v kinematografih in na festivalih. Mislim, da v resnici niso verjeli, da ima film tak potencial. V leru je nato tekmoval v Karlovih Varih, prepotoval številne festivale in pobral okrog dvajset mednarodnih nagrad.

- Ste podobno tvegali, ko ste iz sredstev za kratki film Jana Cvitkoviča ustvarili celovečerec Kruh in mleko?

Tu je drugačna zgodba. Jan je po uspehu filma V leru, pri katerem je bil scenarist in glavni igralec, dobil priložnost, da režira svoj prvi kratki igrani film. V glavnih vlogah sta igrala Peter Musevski in Sonja Savić, snemanje v Tolminu je bilo naravnost epsko.

Med montažo se je pokazalo, da smo posneli izjemen material za celovečerni film. Ker smo bili pogodbeno obvezani narediti kratki film, smo sami financirali povečavo s 16-milimetrskega traku, na katerega je bil film posnet, na 35-milimetrski trak, kar takrat sploh ni bilo poceni, in šele po mednarodnem uspehu v Benetkah prejeli sredstva za dokončanje od Filmskega sklada.

- Vsi se spomnimo tistega prizora, kako Cvitkovič v majici s srpom in kladivom sprejema nagrado – zlatega leva prihodnosti.

Nagrada je bila lepo zadoščenje za vse stvari, ki so se pred tem dogajale okrog tega filma. Če bi čakali, da najprej pridobimo sredstva Filmskega sklada, tega filma morda sploh ne bi bilo. Včasih se splača biti malo fanatičen, razmišljati out of the box, če hočeš premakniti stvari.

Sami o sebi mislimo, da smo urejena država, a v resnici se obnašamo precej pišmeuhovsko. Vsakič znova filmski ustvarjalci dokazujemo, da delamo stvari na način, ki mu rečemo entuziastični pogon.

 - Kaže, da Srbija že nekaj let doživlja pravo renesanso na področju avdiovizualne produkcije, s številnimi filmi in tv-serijami, ki jih gledamo tudi pri nas. Pa tudi Hrvaška ter Bosna in Hercegovina z mednarodno uspešnimi filmi in tv-serijami ...

Gotovo je srbska kinematografija v zadnjih letih ponovno doživela večji razcvet, ki ga tudi pri nas opazimo z izjemnim porastom visokokakovostnih avdiovizualnih vsebin, predvsem tv-serij, a so ga tudi številne druge evropske države, ki so v svoj pravni red pravilno implementirale Audiovisual Media Services Directive (AVMSD), direktivo, ki jo je Evropska unija sprejela pred nekaj leti.

Slovenija je žal ni, zato nimamo dodatnega vira za financiranje avdiovizualnih vsebin, ki ga ta direktiva omogoča.

- Kaj to pomeni? In kaj bi morali narediti pri nas, da bi se uveljavil ta, glede na produkcijo naših sosedov in številnih evropskih držav očitno uspešen model?

Zelo poenostavljeno to pomeni, da bi bili vsi domači ali tuji ponudniki – televizije, platforme VOD, kabelski in telekom operaterji ... – obvezani prispevati določen odstotek za produkcijo avdiovizualnih del v domačem jeziku. Ta odstotek bi lahko bodisi vložili v lastno produkcijo, ali skozi sistem podpore neodvisni produkciji, recimo pri Slovenskem filmskemu centru, ali kot kombinacijo obojega.

Z vizijo in primerno politično voljo ne bi bilo težko ustvariti institucionalne strukture, ki bi iz več virov financirala Slovenski filmski center. Podobno so stvari urejene v večini evropskih držav, taki mehanizmi so zelo enostavni in transparentni. Letošnji zaplet pa je razgalil slovensko politiko, ki očitno ne zna razmišljati ne ekonomsko progresivno ne dolgoročno. Zna pa obljubljati in nato žal ne izpolni obljub.