Črna pika za sodelovanje

Aktualne raziskave, ki so nam v Združenju Manager, poleg pogovorov z menedžmentom in primerov iz prakse, dobra podlaga za razumevanje dogajanja, razkrivajo dvojnost: v Sloveniji imamo v razpoložljivem človeškem kapitalu zelo dobro podlago za rast in razvoj, a napredek in povečanje konkurenčnosti zavirajo strukturni in kulturni dejavniki, med katerimi izstopa predvsem premajhna sposobnost (ali pripravljenost) za sodelovanje.

V svetovni špici

Slovenija je v razvoju človeškega kapitala v svetovni špici, kar je dobro in pomembno. Svetovni gospodarski forum z globalnim indeksom človeškega kapitala (Global Human Capital Index) meri štiri njegove dimenzije: kapaciteto, uporabo, razvoj in vedeti kako. V svetu je povprečno razvit 62-odstotno. Le 25 držav presega 70 odstotkov. Slovenija je med njimi in se uvršča na visoko deveto mesto med 130 sodelujočimi državami in celo na prvo mesto v regiji. Takoj za nami je celo Avstrija. Slabšo oceno smo dobili le za področje uporabe, med drugim pri aktivaciji starejših delovno aktivnih, kjer je za nami samo še šest držav. Prav čas in uporaba sta dimenziji, s katerimi se človeški kapital ali krepi ali pa izgublja.



Da imamo za rast in razvoj države dovolj veliko razpoložljivost človeškega kapitala potrjujejo tudi podatki urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar). Delež odraslih s terciarno izobrazbo presega povprečje EU, kot tudi vključenost odraslih v vseživljenjsko izobraževanje ter delež diplomantov naravoslovja in tehnike. Vse to je spodbudno, a se pri upravljanju tega kapitala srečujemo s strukturnimi izzivi. Delež terciarno izobraženih ljudi v zasebnem sektorju je premajhen, visoko izobraženi ljudje pa premalo usposobljeni za uspešno delovanje v digitalni družbi, kar je pokazala raziskava spretnosti odraslih PIAAC pod okriljem organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Po matematičnih, besedilnih in digitalnih spretnostih delovno aktivnih prebivalcev smo Slovenci na repu Evrope. K temu dodajmo še zmanjševanje razpoložljivosti ustrezno izobražene delovne sile zaradi neto odselitev in dnevnih migracij slovenskih državljanov v tujino.

Kapital, ki nima lastnika

Zakaj poudarjamo prav človeški kapital? V poenostavljeni razlagi človeški kapital pomeni znanje, izkušnje, sposobnosti in osebnostne lastnosti ljudi. Ni v lasti organizacij, njegov nosilec so ljudje, ki v podjetja in organizacije prihajajo in odhajajo. Upravljanje tega kapitala, ki ni neposredno vključen v ra­čunovodske bilance, je zato vsaj tako pomembno za konkurenčno sposobnost podjetja in države kot upravljanje finančnega kapitala. Še posebno zdaj, ko usposobljenega kadra primanjkuje.

Človeški kapital prav tako ni nova modna besedna skovanka, a se pri nas pogosteje uporablja v zadnjih nekaj letih. Pionir teorije in pozneje razvoja znanja na tem področju je bil že na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja ameriški ekonomist in nobelovec Theodore William Schultz. Prav to področje označujejo za enega njegovih glavnih prispevkov k mednarodni ekonomski teoriji.

Ker imamo človeškega kapitala veliko in je pomemben za konkurenčnost, se moramo njegove dragocenosti še toliko bolj zavedati. Slovenija se z 48. mestom na lestvici konkurenčnosti Svetovnega gospodarskega foruma med 137 državami uvršča v družbo Kostarike, Bahrajna, Mauritiusa, Bolgarije in Paname. Že res, da smo napredovali za osem mest, a Češka, ki je bila, denimo, še leta 2001 nekaj mest za nami, je zdaj pred nami za kar 16 mest. Tudi na lestvici konkurenčnosti Mednarodnega inštituta za razvoj menedžmenta (IMD) je Slovenija napredovala za šest mest, predvsem zaradi pozitivnega premika domačega gospodarstva in povečanja javnega proračuna. Pri obeh meritvah pa najnižje ocene še vedno prinašajo usposobljenost vlade, davčna ureditev, učinkovitost pravnega reda ter toga delovnopravna zakonodaja.

Premalo konkurenčni

Za povečanje konkurenčnosti je ključna tudi produktivnost, ki se neposredno navezuje na človeški kapital. Kako ga razvijamo, je lahko za dolgoročni uspeh podjetij in države pomembneje od praktično kateregakoli drugega dejavnika, poudarja Svetovni gospodarski forum. Tudi v Umarjevem Poročilu o razvoju iz maja 2018 je izpostavljeno, da sta med ključnimi razvojnimi izzivi Slovenije pospešitev rasti produktivnosti in prilagoditev demografskim spremembam. Mednarodni podatki kažejo, da smo pri produktivnosti za kar 20 odstotkov pod evropskim povprečjem. To pomeni, kot kažejo podatki OECD, da Nemec v delovni uri ustvari 66 dolarjev bruto domačega proizvoda, povprečni Slovenec pa 41,5 dolarja, torej dobrih 60 odstotkov tega rezultata.

A črno piko dobimo predvsem za nesodelovanje. Globalni indeks konkurenčnosti talentov (GTCI), na podlagi katerega bo dejavnike uspeha septembra v Sloveniji predstavil ustanovitveni in akademski direktor projekta dr. Paul Evans z INSEAD, kaže, da se Slovenija uvršča med spodnjih deset držav s slabo razvito kakovostjo odnosa in sodelovanja ekosistemov, to je države in gospodarstva. Resda Slovenija zaseda skupno 28. mesto od 119 držav, kar je relativno dobro, a v nasprotju s to skupno oceno pri pridobivanju nadarjenih kadrov iz tujine zasedamo šele 96. mesto.

Tekma za pridobivanje kadra je del tekme razvoja, v katero niso vključena samo podjetja, ampak tudi države – pri čemer drugi brez drugih ne morejo zmagovati. Za oboje globalno velja, da svojo konkurenčnost vse bolj gradijo na ljudeh in znanju. Tudi zato v Združenju Manager želimo, da bo gospodarska politika v prihodnje spodbujevalno delovala na gospodarsko rast in pri tem ne bo zanemarila vloge in pomembnosti razvoja človeškega kapitala.