Čakajoč na izbruh miru

Besede v tem članku morda zvenijo pesimistično. Živimo sredi antropološke kataklizme. Vse se spreminja, medtem ko ljudje ostajamo isti ali še slabši. Človečnost je neslavno abdicirala. Vojaki in orožarji govorijo o miru, bogati o pravičnosti!?

Siti zavidajo lačnim njihovo fizično postavo? Vonj oblasti je najmočnejši afrodiziak, ki permanentno ustvarja vojne – mir pa so le epizode in ne dovolj preverjene govorice.

Vojne so naša realnost

Leporečenja, ode in traktati o miru, izpolnjujejo naš vsakdan, do grla vpetega v vojne različnih vrst in vsebin. Izkušnja uči: več ko je besed o miru, več je brutalnih vojn po svetu. To je stanje duha naše nove normalnosti. Kadar mir postaja zanimiv za tiste, ki jim je vojna življenjski slog, je s človeštvom nekaj hudo narobe.

Nevihta globalnih in medsebojno pogojenih spopadov vključuje in pretvarja v orožje tudi – telefone. Torej, desetletja vnaprej pripravljeni umori ljudi in odstranitev celotnih ljudstev je prihodnost, ki se nam obeta – mi pa o miru kot stara mama o potici? Na črti naše stvarnosti, ki jo poosebljata vojna in mir, je nemogoče najti točko ločnico med njima.

Tudi potepuhoma Samuela Becketta, Vladimirju in Estragonu, se je posvetilo in sta odnehala. Ne čakata več Godota? Torej, ali so vojne naša stvarnost in mir naša iluzija? Če je kaj – poleg gibanja in neskončnosti – absolutnega, so to vojne. Spreminjajo se samo njihovi udeleženci in uporabljena orožja.

Seme vojn je v nas samih, so naš preživitveni nagon, so projekcija našega ega z libidinalnim pedigrejem. Cilji vojn so enaki. Tehnike uničevanja pa so vedno nove. O tem nam, kot že rečeno, veliko pove uporaba telefonov, napolnjenih z eksplozivom in vodenim načinom aktiviranja na daljavo. Ni tega tehničnega razvoja, ki najprej ni bil nasprotje miru in napredku. Predolgo čakamo na čas, ko bosta razvoj in napredek najboljša prijatelja.

Mitologija in mir

Kurjači vojn in hujskači za mir so si edini: vojne se nikoli ne bodo končale, govorjenje o miru pa bo stalnica. Govorim o politikih, ki so pripravljeni v imenu miru voditi najbolj krvave vojne. Boljše slike hinavščine ne potrebujemo. Mir je, sodeč po vsem, kar se dogaja okoli nas, najbolj okusna in najlažje prebavljiva ideologija oziroma orodje manipulacije in eden izmed velikih mitov. Žal?

Beseda mir sodi na področje romantičnega slikanja oziroma poetičnega dojemanja sveta. Če pazljivo prelistavamo po preteklosti, lahko vidimo, da miru nikoli ni bilo, čeprav je bil vedno slavljen. Pojem mir se praviloma razlaga zelo restriktivno, in sicer kot stanje odsotnosti oboroženih spopadov med socialnimi skupinami ali skupnostmi.

Hujše vsebine vojskovanja (biološke, diplomatske, tehnološke, obveščevalne, trgovinske, diverzantske in tako dalje) samo zapolnjujejo čas med dvema oboroženima spopadoma. Vse pogosteje se oglašajo posamezniki, ki zatrjujejo, da vojna ni svojstvena človeški naravi ter da je mir položen v bistvo človekovega bitja.

Naravni zakoni so zakoni vojn

Celotno naravno okolje, katerega del smo ljudje, temelji na nenehnih spopadih in vojnah. Seveda, nekateri avtorji trdijo, da so vojne v strateškem smislu za človeštvo lahko tudi koristne (prenaseljenost, raziskovanje za potrebe vojne kot spodbuda razvoja, naravna selekcija ...). V naravnem živalskem in rastlinskem okolju so vojne nujne, njihova krutost pa razumljiva – ne pa tudi sprejemljiva. Princip, samo smrt drugega je moje življenje, je dokaz, da je mir iluzija.

Nobene vsebinske razlike ni niti v socialnem okolju. Seveda so različni načini, modeli in metode prakticiranja principa preživetja. Nenehno ubijanje je način obstoja narave, ki jo tako močno občudujemo, in se tako zanosno sklicujemo na njene principe.

Nič tako krutega ni, kakor je kruta narava s svojimi zakoni. Naravo lahko najbolj enostavno opišemo ali ponazorimo kot proces aktivnega spreganja glagola »jesti« v aktivu in pasivu. Bolj preprosto povedano, ješ ali si pojeden. Seveda so zakoni preživetja v naravi oziroma vojne redko usmerjene znotraj iste vrste. Čeprav je na vrhu evolucijske lestvice, je človek vse svoje vojne usmeril znotraj svoje vrste.

Prva predpostavka počlovečenja družbe je spremenjen odnos do živalskega sveta, sicer ljudje na najbolj perverzen način zlorabljamo svojo prednost – moč, ki jo imamo kot »darilo narave«. Ni naše poslanstvo v izvajanju (pre)moči, da odločamo o usodah drugih živalskih vrst, ampak da z njimi sobivamo.

Hinavščina pri razumevanju odnosa med vojno in mirom

Da sta cinizem in hinavščina pri razumevanju odnosa med vojno in mirom v središču manipulativne ideologije, ki pa je sama tako ali tako sestavina vojne, lahko vidimo iz vsakdanje prakse. Ljudje, ki so prek svojih vladnih politik do grla vključeni v vojne, si drznejo govoriti o miru. Brez kakršnegakoli sramu.

Gotovo gre za neko posebno, meni neznano razumevanje pojma mir. Zakaj je beseda »zmagati« v agendah in ciljih politikov, podjetij ali celo v izobraževalnih programih tako pogosto v ustih ljudi – prva in najpomembnejša? Zakaj je beseda »razvoj« tako priljubljena in povsod uporabljana, tudi tam, kamor sploh ne sodi? Kam so izginile besede: dosežek, ponižnost ali, na primer, napredek? Zakaj samo beseda »uspešen«? Kaj pa »pošten«?

Seveda, narava ali nujnost eksistence vsega obstoječega ne dovoljuje naključja. Svet, karkoli je to, traja in obstaja v nenehnem tavanju med vzrokom in posledico. Naloga znanosti pa je najti prazačetek ali naslov prvega vzroka. Od tod naprej je bistveno lažje. Če zanemarimo razpravo o interesih kot manifestacijah eksistence ega in pogledamo izraz »zmaga«, ki na agendi vseh in vsakogar kotira visoko, ni težko ugotoviti, da napotuje na konflikte, spopade in vojne.

Pojem »zmaga« je daleč od smisla človekovega poslanstva, ki naj bi vključevalo soodvisnost, empatijo, solidarnost, družbenost, družinskost in družabnost. Zmaga pooseblja individualnost, »dosežek« pa pooseblja skupnost in njena načela. Torej, skupnost je pogoj, da sploh smo, in je tudi pravzrok, ki določa nas posameznike kot svojo posledico. Jean-Jacques Rousseau celo pove, da »vzrok moralnega zla ni človekova narava, ampak človeška družba«.

Niccolò Machiavelli izvirni vzrok za permanentnost vojn vidi v stalnem človekovem nezadovoljstvu in nenasitnosti njegovih želja. Na svoj način tudi Thomas Hobbes skozi svoj znani rek »Vojna vseh zoper vsakogar« opisuje stanje v družbi kot antropološko kataklizmo.

Cinizem, diskurz našega časa

Cinizem postaja diskurz časa brez smisla, medtem pa zadnje upanje v vrnitev razuma iz zavetrja politike v svet vrednot počasi ugaša. Absurd postaja naša stvarnost. Kaj vse zamujajo Beckett, Camus, Ionesco ali Harold Pinter? Kakor je znano, je neomejenost informacijskih tehnologij in medijev prinesla tako imenovano infodemijo ali informacijsko onesnaženost, ne pa tudi boljše informiranosti ljudi.

»Družbena omrežja dajejo prostor hordam idiotov za izražanje svojih mnenj, kar so prej lahko storili le v lokalu, ob kozarcu vina, brez škode za družbo. /…/. Zdaj imajo enak prostor za zgodbo kot Nobelov nagrajenec. To je invazija idiotov. (Umberto Eco, La Stampa, junij 2015.)« »Bojim se dne, ko bo tehnologija prerasla medčloveške odnose. Svet bo dobil generacijo idiotov,« je nekoč zapisal Albert Einstein. Ali še kdo dvomi, da je bila prerokba teh dveh osebnosti napačna?

Pozabili smo na besede Viktorja Frankla: »Človek se ne ravna zgolj v skladu s tem, kar je, temveč tudi postaja, kakor ravna.« Besede nas opozarjajo, da ničesar ne naredimo, da bi iz človeškega bitja naredili Človeka. Seveda, gre za kodekse vzgoje in komunikacijskih kontekstov, v katerih prebivamo. Ravno tako nočemo sprejeti spoštovanja prava kot vrednote, samo zato, ker je »ono« (pravo) težnja spodrezati peruti egu in (samo)živosti človeka oziroma disciplinirati konflikte in vojne.

***

Dr. Božidar Veljković, predavatelj strateškega komunikacijskega menedžmenta. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.