Brezzahodnost in brezskrbnost

Predsednik vlade Marjan Šarec se je pred tednom dni udeležil münchenske varnostne konference. Iz slovenskih poročil izvemo, da je sodeloval na okrogli mizi, na kateri so (navajam po poročilu STA) »naslovili«* pomen perspektive članstva držav Zahodnega Balkana v EU in geopolitične posledice odlaganja odločitve glede napredka Severne Makedonije in Albanije.

Slovenskim novinarjem je Šarec povedal, da se »Evropska unija ... trenutno ne znajde v tem globaliziranem svetu«. Pojasnil je, da je EU obkrožena z velesilami, ki imajo drugačne oblike odločanja, na primer Kitajska, Rusija in ZDA. EU pa ni enotna tvorba, ampak skupnost držav, zaradi česar je odločanje precej dolgotrajno in naporno, je dodal. Opozoril je še, da medtem ko se EU ukvarja sama s seboj, drugi igralci prevzemajo igro. Tako je po njegovem mnenju tudi na Zahodnem Balkanu. Prepričan je, da bi morala EU čim prej začeti s pridruževanjem teh držav, preden bi ta prostor zasedel nekdo drug.

V nasprotju s slovenskimi poročili in poudarki je münchenska varnostna konferenca, ki jo imenujejo tudi obramboslovje, nemško Wehrkunde, in so jo letos naslovili »brezzahodnost«, angleško westlessness, tako rekoč obšla Zahodni Balkan. Slovenija (Marjan Šarec, Miro Cerar) se v glavni tok konference ni vključila oziroma – če uporabim modno formulacijo – ni bila njegov »deležnik«.





Voditelj konference Wolfgang Ischinger je bil v intervjuju za Spiegel nekam obupan. Znanega in uglednega nemškega diplomata skrbijo težavni čezatlantski odnosi, pomanjkanje evropske in neodločnost nemške zunanje politike. Pravzaprav ga skrbi brezskrbnost javnosti. Ocenil je, da javnost – ker je danes Nemčija (kar velja tudi za Slovenijo) obkrožena s samimi prijatelji – prav malo skrbijo varnostna vprašanja in da pričakuje mirovne dividende.

Uvodničar münchenske konference, nemški predsednik republike Frank Walter Steinmeier, je bil še bolj dramatičen. Govoril je o razkroju mednarodne skupnosti, to se pravi, o pomanjkanju reda, ki botruje samovolji velikih in trpljenju majhnih držav. Pri tem je citiral več kot 2000 let star Tukididov stavek: »Močni delajo, kar lahko, šibki prenašajo, kar morajo.« Mednarodna skupnost, je opozoril, ni nekaj samoumevnega: razvila se je po letih 1945, 1975 (Helsinki), 1989 oziroma 1990 (Pariška listina). O ZDA je rekel, da zavračajo sam koncept mednarodne skupnosti, češ, naj vsaka država skrbi sama zase, njeni interesi imajo prednost pred vsemi drugimi; o Rusiji, da zavrača mednarodno pravo (aneksija Krima) in nasilno spreminja meje. To, je rekel nekdanji nemški zunanji minister in aktualni predsednik Steinmeier, pomeni vrnitev starih običajev: Varnostni svet OZN je blokiran, zaustavljajo se ratificirane konvencije, telesa za reševanje sporov so paralizirana … V Evropski uniji imamo gospodarsko divergenco (razhajanje), ne konvergence.

Potrebujemo nadnacionalni pravni red, je rekel Steinmeier in citiral kolega Henryja Kissingerja, ki je v knjigi World Order (Svetovni red) napisal: Potrebujemo koncept ureditve, ki presega perspektivo in ideale katerekoli regije ali naroda.

​

Nato se je predsednik lotil čezatlantskih povezav. Evropska varnostna politika in vojaštvo, je dejal, nista dovolj, še naprej moramo vlagati v transatlantske povezave. Pri tem se je treba zavedati, da številni srednjeevropski in vzhodnoevropski partnerji vidijo varnost pri ZDA. Po drugi strani EU ne bi smela odtujiti Rusije, vendar tega že spet ne more storiti na račun Srednje Evrope. Ne glede na napredek, ki je bil narejen, je Evropska unija še daleč od tega, da bi lahko sama jamčila varnost vseh svojih članov. Obratno, samo Evropa, ki se more in hoče prepričljivo braniti, bo sposobna obdržati ZDA v zavezništvu. ZDA, je pripomnil uvodničar, se vse bolj povezujejo z Azijo in Evropa zanje ni več tako pomembna kot nekoč; to pa ni povezano samo z aktualno administracijo. Steinmeier je dodal: Tudi če bi vsi prispevali dva odstotka BDP za obrambo, ne bi mogli ustaviti erozije mednarodne ureditve. Komentiral je znano vabilo francoskega predsednika Macrona, naj se Nemčija udeleži dialoga o evropski obrambi. To pomeni videti mednarodne odnose s stališča Francije, to pomeni nemški prispevek k razvoju skupne strateške kulture. Steinmeier je sklenil: Evropa in Nemčija morata opustiti misijonarski pristop k svetu, naš program ni »pozahodenje« (vesternizacija) sveta.

To pa ne pomeni, da se odrečeta projektu ustvarjanja sveta, ki poudarja digniteto posameznika.

Drugi pomembni govornik na Wehrkunde je bil Emmanuel Macron, ki je priznal, da je nestrpen. Nemčija in Francija morata pohiteti, je rekel, Evropa je oslabljena, tehnološko je odvisna, njene vrednote nazadujejo, število prebivalstva se zmanjšuje, medtem ko sosednja celina Afrika eksplodira, Kitajska se vzpenja, Amerika se umika. Macron pravi: Predstavljam si Evropo, ki ravna enotno in suvereno, ki modernizira svoja pravila. Zunanjepolitične odločitve ne bi smele biti odvisne od soglasja; ni mogoče, da bi imela vsaka država svojega komisarja. Včasih Francija kaj predlaga Nemčiji, a ne dobi odgovora, včasih je obratno, je povedal Macron. Kitajci in Američani investirajo v svojo prihodnost, mi pa se prepiramo o vejicah pri evropskem proračunu.

Smo celina, ki ne verjame več v svojo prihodnost, je rekel francoski predsednik, Nemčija in Francija bi morali dati perspektivo srednjemu razredu. Evropa bi morala razmisliti o lastni jedrski oborožitvi, vendar Nemci niso navdušeni. Če se Francija in Nemčija ne bosta zedinili, ne bo nič funkcioniralo, je sklenil Macron.



Ameriški državni sekretar Mike Pompeo je polemiziral s Steinmeierjem in Macronom: Zahod ne bo propadel, ampak z našo pomočjo zmaguje. Govorice o smrti Nata (ki jih je razširjal Macron) so pretirane. Seveda se morajo ZDA močneje angažirati, ker Organizacija združenih narodov in Svetovna trgovinska organizacija ne funkcionirata. Pompeo je napovedal, da bodo ZDA z milijardo dolarjev podprle Pobudo treh morij.

ZDA se bojujejo za svobodo in suverenost, svobodni Zahod ima svetlejšo prihodnost kot neliberalne alternative, je rekel Pompeo. Med drugim je razložil izstop ZDA iz jedrske pogodbe o prepovedi jedrskih raket srednjega dosega (INF) iz leta 1987. S to ameriško potezo se vrača verodostojnost nadzorstva jedrske oborožitve.

Nekdanji generalni sekretar Nata Lord Hastings Lionel Ismay je definiral poslanstvo zavezništva z naslednjim stavkom: Nato je bil ustvarjen, da bi držali Sovjetsko zvezo zunaj, Američane znotraj, Nemce pa dol.

Na münchenski konferenci je šlo bolj za Evropsko unijo kot za Nato, njenega poslanstva pa ni ravno enostavno definirati. Vodilni evropski državi (ki se, posebno Francija, vodilnega položaja v EU zavedata) sta vsaka zase in skupaj opisali svoje odnose z Rusi in Američani. Predvsem želita Evropo izenačiti z Ameriko in Rusijo, pri čemer želita sodelovati z obema. Morda bi poslanstvo EU lahko opisali z naslednjimi besedami: Evropska unija je ustvarjena, da Francija in Nemčija držita skupaj ter da držita primerno distanco do Američanov in Rusov.

-------
* Zadnje čase modni oblikovalci slovenščine nekaterim besedam, kot je npr. »nasloviti«, po nepotrebnem dodajajo nove pomene. Doslej smo naslavljali pisma, pakete, spise, knjige ..., zdaj pa nenadoma »naslavljamo« različne pojave, probleme, dileme in celo »pomene«. Takšna raba je nemara prenesena iz angleščine, kjer »address« pomeni tudi »obravnavati« in recimo »nagovarjati«. Podobno se dogaja z besedo »deležnik«, ki nenadoma ne pomeni več slovnične oblike (particip, participle), ampak »udeleženca«, ki mu Angleži pravijo »participant«.

***

Dr. Dimitrij Rupel je nekdanji zunanji minister. 

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.​