Strahovlada

Le redki bi ugovarjali ugotovitvi, da so se Slovenci pred tridesetimi leti miselno, kulturno, gospodarsko in politično sprostili. Sprostitev se je začela s plebiscitom 1990 in se je razživela po odhodu jugoslovanske vojske, ki so jo bili Slovenci izdatno financirali (menda sedemkrat izdatneje kot danes financirajo slovensko vojsko). Posebej so se lahko sprostili po mednarodnem priznanju slovenske države ter referendumu o Evropski uniji in Natu leta 2003.

Vrhunec smo doživeli ob prevzemu evra in ko smo vstopili v schengensko območje. Takrat je vladalo splošno spodbudno razpoloženje, ki se je izkazovalo tudi v pozitivni zunanji podobi Slovenije. Ta je prispevala k njenemu izboru za predsedovanje Evropskemu svetu (2008). V skupini desetih držav, ki so vstopile v EU leta 2004, je bila Slovenija prva deležna tolikšnega zaupanja.

Kulturna raznovrstnost, različna osebna nagnjenja in politična prepričanja so rezultat in znamenja sprostitve. Nič ni narobe, če posameznik, lahko ducat njih, zaradi mene tisoč Slovencev misli, da Združene države Amerike povzročajo »gorje«, »ekstremni islamizem, terorizem, begunce«, »vojne, ruševine in lakoto«. Ni prepovedano pripominjati, naj ZDA skrbijo zase in da se jim je treba »zahvaliti za« (to je zavrniti) njihovo »demokracijo«…

V preteklih dneh nas je doletel poziv, naj Slovenija neha sodelovati v »zločinskih operacijah Nata«, kot je bila »invazija na ZR Jugoslavijo, Libijo, Afganistan, Irak …« in kot je bil »napad na iranske generale«. Poziv je, milo rečeno, čudaški. To, da je Nato odgovoren za nekakšno invazijo na Jugoslavijo, pa meji na patologijo severnokorejskega ali iranskega tipa. Prava norost je kajpada objava »simbola zveze Nato s kljukastim križem«. (Predstavljajte si zgražanje, če bi kdo objavil – v resnici precej realnejšo – podobo s kombinacijo komunističnih in nacističnih simbolov!)

Toda podobe in trditve, ki jih omenjam, niso trditve sproščenih državljanov, ampak trditve predstavnika slovenske policije Kristjana Mlekuša. Mož je v izjavah, ki so sledile navedenim trditvam, pojasnjeval, da jih ni izrekel kot policist, da so, skratka, njegovo osebno prepričanje oziroma zasebno nagnjenje. Zadeva si zasluži najresnejši premislek.



Osebna prepričanja in zasebna nagnjenja prominentnih oseb, predvsem pa državnih funkcionarjev, da ne govorim o pripadnikih represivnih ustanov, kot sta policija in pravosodje, nikoli niso zgolj osebna prepričanja in zasebna nagnjenja, ampak se prej ali slej poznajo pri njihovem javnem, uradnem oziroma poklicnem ravnanju. Vzemimo filmske producente, ki so po osebnem in zasebnem nagnjenju pedofili. Vzemimo bankirje, ki so po osebnem nagnjenju kleptomani. Vzemimo državnike, diplomate, sodnike (ali na primer policiste) v službi demokratične države, ki je članica EU in Nata, po osebnem prepričanju pa so nasprotniki demokracije, revolucionarji, avtokrati in zagovorniki terorizma! Ali recimo kleptomani, kar ni redkost. Njihova osebna in zasebna nagnjenja v temelju ovirajo njihovo javno in poklicno funkcioniranje. O teh protislovjih odločajo ali bi morali odločati sodišča ali volivci, delno tudi mediji in mnenjski voditelji. Toda zadeva Mlekuš po vsem videzu in na žalost ni izjemen pojav.

Danes je dobro razpoloženje iz časov osamosvajanja izčrpano. Namesto spodbudne je zavladala politika, zaradi katere se zgražamo, vse bolj pa se je tudi bojimo. Zaradi obrambne in zunanje politike se zgražamo, ker sta bolj ali manj brez razpoznavne usmeritve in vsaj zasilnega dostojanstva, ki bi ga morali zagotavljati predsednik vlade in vsaj ministra za ti področji. Ko smo že pozabili faux pas-je v zvezi z Belorusijo, Hrvaško, Katalonijo, Madžarsko, Palestino, Rusijo, Venezuelo … so se v zadnjih dneh ali tednih poleg najvišjih predstavnikov osramotili tudi visoki uradniki, denimo državni sekretarji in drugi voditelji. Z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport smo dobili čestitko s sporočilom, da smo »umazane živali«, državni sekretar na zunanjem ministrstvu je izrazil razumevanje za iransko teokratsko in teroristično politiko ter se želel vpisati v žalno knjigo iranskega veleposlaništva; pojavljajo se pozivi k izstopu iz Nata; vrstijo se televizijske izjave, članki in uvodniki, ki hvalijo zmerno politiko Irana in grajajo »terorizem« ZDA. Na koncu se je oglasil tudi šef policijskega sindikata, ki je Nato izenačil z nacizmom. Policijski funkcionar ni le pozabil, da so bile ZDA zaslužne za zmago in osvoboditev Evrope v prvi, drugi in hladni vojni, ampak je nesramno in nespodobno označil državo, ki je zaveznica Slovenije, da o upoštevanju ameriške velikosti, moči, tehnoloških, znanstvenih in kulturnih dosežkov sploh ne govorimo. Nevedni policist bi si morda lahko kdaj kaj prebral o učinkih Marshallovega načrta (1948) ali, recimo, o prispevku ZDA pri reševanju jugoslovanske krize; po drugi strani pa bi se lahko poučil o okupacijskih »dosežkih« Rusije in Sovjetske zveze, ki so prizadeli vso Vzhodno Evropo, navsezadnje tudi Jugoslavijo in Slovenijo.

Normalnega državljana ne motijo in ne skrbijo le te in druge nespodobnosti najvplivnejših predstavnikov slovenske države, ampak ga motijo notorne neresnice, predvsem pa skrajna primitivnost, ki se po definiciji prenaša na ves politični razred, prek tega pa seveda tudi v družbeno življenje in mednarodno skupnost. Slovenija se zaradi omenjenih pojavov in po zaslugi ljudi, ki drugim sicer pripisujejo »sovražni govor«, potaplja v kategorijo čudaških, primitivnih ali – kar je po svoje še huje – irelevantnih držav, torej držav, ki jih ni treba upoštevati.

***

Dr. Dimitrij Rupel nekdanji zunanji minister