Prva sezona serije je prišla na male zaslone pred desetimi leti. Na uredništvu nismo mogli verjeti, da je res minilo že toliko časa, se tudi vam zdi tako ali ne?

Se strinjam. Minilo je verjetno ... ravno deset let preveč. (smeh) Sploh, ker je z današnje perspektive ta serija odprla čisto nov pogled na slovensko produkcijo. Bila je sveža in presenetljiva v zgodbah, produkcijsko izjemna. Lahko bi rekli, da je bila v marsičem prelomna.

Ja, takrat je bila zares nekaj novega na naših televizijah, kako bo zdaj nova sezona »padla« v aktualne trende svetovne in domače produkcije?

To je sicer bolj vprašanje za režiserja, a mislim, da bo tudi nova sezona zelo posebna in enako presenetljiva, kot je bila prva. In po videnem lahko mirno rečem, da se lahko brez sramu postavi ob bok svetovni produkciji. Format je inovativen, kar je za igralce in igralke svojevrsten izziv. Kako živeti različna življenja? Verjetno se je vsak od nas kdaj vprašal, kako bi bilo, če ... Na to vprašanje seveda kot glavni lik ne odgovorim neposredno, samo živim različna življenja. Spet bomo vstopili v zgodbe različnih življenj Tomaža Kajzerja, ki pa tudi vsebinsko nosijo elemente sedanjega časa.

»S tem se ne obremenjujem, z igro se ne ukvarjam zato, da bi hodil po rdečih preprogah. Je pa to le ena serija, ki bo šla hitro mimo …« ste dejali, ko sva po premieri prve sezone serije govorila o prepoznavnosti, ki jo prinese televizija. A za to serijo ne moremo reči, da je šla kar mimo, navdušila je mnoge, ljudje se je še dobro spominjajo. Kaj porečete na to?

Moja izjava se je nanašala predvsem na to, da je imela prva sezona samo šest delov. No, druga ima na žalost še enega manj. Kot vemo, smo ljudje ujetniki navad in potrebnih je kar nekaj ponovitev, da nekaj posvojimo. Seriji Življenja Tomaža Kajzerja pa je to kljub omejenemu številu epizod uspelo, prijetno je predramila in presenetila občinstvo. In verjamem, da bo tako tudi z drugo sezono.

Ste gledali domače serije, ki so nastale v vmesnem času, recimo Jezero, Leninov park, V imenu ljudstva, Primeri inšpektorja Vrenka?

Žal sem bolj slab gledalec televizije, vendar se mi zdi pozitivno, da se je po prvi sezoni Življenj Tomaža Kajzerja le premaknilo in so nastale številne serije.

Foto Ana Gregorič

Ste imeli najljubšo epizodo prve sezone? In najzahtevnejšo za vas kot igralca?

Težko izberem najljubšo ali najtežjo po toliko časa, lahko pa še vedno pritrdim, da me je takrat in me je tudi zdaj vsaka epizoda posebej potegnila in postavila v povsem nov kontekst. Vsako novo življenje izzove osrednji lik na povsem nov način. Izzove me kot igralca in kot človeka.

Kaj pa v novi sezoni, imate najljubšo epizodo oziroma najljubše Kajzerjevo življenje?

Verjetno sem že odgovoril. Zares so mi vse enako ljube, zahtevne, presenetljive.

V prvi sezoni je bil Kajzer revizor, kuharski mojster, učitelj golfa, finančni svetovalec, oglaševalec in odvetnik. Kateri poklici so ga pričakali tokrat? Takrat ste mi o željah za drugo sezono povedali: »Lahko bi se premaknili tudi v času, šli v drug zgodovinski čas, naredili kakšno epizodo s kostumi. Lahko bi se znašel v vojni ali pa morda v prihodnosti.« Se je kaj od tega uresničilo?

V drugi sezoni se nismo premaknili v času nazaj, verjetno bolj zaradi objektivnih, finančnih, raz­logov, kot da ne bi bile mogoče zgodbe v preteklosti. So pa življenja Tomaža Kajzerja v novi sezoni spet izjemno zanimiva. Tokrat živim kot koreograf, politik, kriminalist – specialist za poligraf, nepremičninski agent in duhovnik.

Foto Adrian Pregelj

Sicer ste zaposleni v Mladinskem gledališču, v prejšnji sezoni smo vas med drugim videli v predstavi Strah in beda tretjega rajha, ki absurde današnjega časa prikaže zelo plastično in jih odpelje zelo daleč. Predstava je gledalce navdušila. Kako ste jo doživeli vi?

Se strinjam. Predstava je gledalce navdušila, pa tudi razkačila, ker je nekorektna, ker nas ne uči, ampak poskuša biti sveža v tem novem zatohlem svetu.

Kaj vas čaka v novi sezoni v matičnem gledališču?

Čez slab mesec imamo premiero Argonavtov. Predstava nastaja po istoimenskem romanu Maggie Nelson. Dotika se tem družine, ljubezni, spolov in spolnosti. Po novem letu pa se bodo začele priprave na projekt, ki bo del projekta Evropske prestolnice kulture Nova Gorica 2025 v režiji Tomija Janežiča. In seveda igranje predstav.