Saša Mohar, nevidna junakinja slovenskega zdravstva

Medicinske sestre so tihi stebri zdravstvenega sistema, pogosto spregledane v senci zdravnikov. Saša Mohar, diplomirana medicinska sestra in magistrica menedžmenta znanja, že skoraj dve desetletji deluje na Očesni kliniki UKC Ljubljana. Kot odgovorna za kakovost ter predana svojemu delu se vsak dan spoprijema z izzivi slovenskega zdravstva. V tokratnem podkastu Sovoznik smo se z njo pogovarjali o izzivih, s katerimi se srečujejo medicinske sestre, kakovosti v zdravstvu ter njihovi vlogi v multidisciplinarnih timih.

»V zdravstvu sem z vsem srcem,« pravi. Ljubezen do poklica, sodelavcev in pacientov ji daje moč, da vztraja kljub težkim razmeram. Njeno delo temelji na strokovnosti, empatiji in človečnosti, kar je ključnega pomena za kakovost oskrbe na očesni kliniki.

»Trudimo se, da kakovost živimo, ne da imamo samo certifikate in pravila za delo, ampak da vsak dan skrbimo za kakovostno obravnavo in varnost pacientov.«

Realnost podhranjenega zdravstva

V slovenskem zdravstvu kronično primanjkuje kadra. To je znano. A kaj to pomeni v praksi, za ljudi, ki (za zdaj) ostajajo, in za bolnike? »Ko zmanjka ljudi, kakovost, o kateri govorimo, postane iluzija,« opozarja Moharjeva. Vsako jutro se na kliniki srečajo na raportu, kjer se odločajo, katera ambulanta bo tisti dan morda zaprta zaradi pomanjkanja osebja. Medicinske sestre delajo nad svojimi zmožnostmi, kar negativno vpliva na njihovo zdravje in osebno življenje.

Plače so pogosto nesorazmerne s stresom in odgovornostjo njihovega dela, kar mnoge sili k odhodu iz poklica. »Srednja medicinska sestra je pred kratkim prejemala le okoli 800 evrov mesečne plače,« razlaga Moharjeva in doda, da mnoge zaradi slabih razmer, predvsem plač, zapustijo poklic.

»Nič ni težko, ampak že študenti in dijaki, ko pridejo na prakso, vidijo, v kaj bodo prišli, ko bodo končali šolo. Mislim, da se že tam postavi neka meja, ko rečejo, ne vem, ali bom zmogel 40 let delati v takih razmerah.«

Empatija kot gonilo vztrajnosti

Na Očesni kliniki UKC Ljubljana medicinske sestre vsak dan pomagajo pacientom, ki so izgubili vid. Multidisciplinarni timi, v katerih sodelujejo psihologi in tiflopedagogi, olajšajo prilagoditev na novo realnost, a prav sočutje medicinskih sester daje pacientom moč, da se borijo naprej.

Saša Mohar poudarja, da kakovost v zdravstvu ni le formalnost. »Certifikati so brez vrednosti, če ni dovolj ljudi, da bi skrbeli za paciente,« pravi. Pravi pokazatelj kakovosti so vsakodnevne interakcije z bolniki, ki so jim medicinske sestre na voljo s svojim znanjem in podporo za boljše življenje.

»Trudimo se, da kakovost živimo, ne da imamo samo certifikate in pravila za delo, ampak da vsak dan skrbimo za kakovost in varnost pacientov. Treba pa je zaupati v zdravstveni sistem. Ni vse tako črno, kot nam predstavljajo. Trudimo se vsi, od sester do zdravnikov.«

Kljub težavam ponosna na dosežke

Očesna klinika UKC Ljubljana se lahko pohvali z vrhunskimi strokovnjaki, ki uvajajo napredne tehnike in postopke. »Naša ekipa je med najboljšimi na svetu na določenih področjih oftalmologije,« ponosno poudari sogovornica.

»Naši zdravniki so vrhunski strokovnjaki, ki uvajajo nove tehnike in pripomočke za paciente. Na primer, pri glavkomu edini v Sloveniji izvajamo najtežje operacije.«

Izguba vida je travmatična izkušnja

Saša Mohar je svojo poklicno pot začela na Očesni kliniki UKC Ljubljana, kjer že skoraj dve desetletji spremlja zgodbe pacientov, ki zaradi bolezni ali poškodb izgubijo vid. Med prazniki tudi zaradi uporabe pirotehnike. »Prosim, samo petard ne, ni vredno. Da bi si vse življenje očitali, da ne vidite.«

Delo medicinskih sester ni le tehnično, temveč tudi psihološko zahtevno. Na očesni kliniki imajo veliko pacientov z izgubo vida, kar je travmatična izkušnja. »Multidisciplinarni tim, vključno s psihologi in tiflopedagogi, pomaga pacientom pri prilagajanju na življenje brez vida. A tudi sočutje medicinskih sester je tisto, kar take paciente vsak dan drži pokonci.«