Neomejen dostop | že od 9,99€
Podpolkovnica Nina Raduha, prva ženska poveljnica kontingenta Slovenske vojske v mirovni misiji Združenih narodov v Libanonu, je nedvomno ena izmed najpomembnejših ženskih osebnosti Slovenske vojske.
V pogovoru za podcast Sovoznik je delila vpogled v svojo kariero, osebne izzive in pogled na vlogo žensk v vojski. Njena zgodba razkriva globoko predanost poslanstvu Slovenske vojske in kompleksnosti sodobnega vojskovanja.
Raduha je svojo kariero gradila z jasno začrtanimi cilji. »Karierna pot vsakega častnika Slovenske vojske vključuje poveljniške in štabne funkcije ter delo v mednarodnih misijah,« je pojasnila. Ena izmed takšnih je bila misija UNIFIL v Libanonu, kjer je kot poveljnica kontingenta vodila enoto, zadolženo za ohranjanje miru ob t.i. modri črti, razmejitveni črti med Libanonom in Izraelom.
Mandat misije je vključeval spremljanje spoštovanja premirja, poročanje o nedovoljeni prisotnosti orožja in sodelovanje z lokalnimi oblastmi. »Naš cilj je bil zagotavljanje stabilnosti v regiji, kar smo dosegali skozi dialog, opazovanje in prisotnost, pri čemer je bilo orožje zgolj zadnje sredstvo,« je poudarila.
Koncept »orožje za mir« je ena od vrednot, ki jo Raduha nosi s ponosom. »Pisatelji pišejo za mir, politiki se pogajajo za mir, mi pa z orožjem zagotavljamo mir, s tem da odvračamo grožnje,« je povedala. Sama verjame, da je njeno poslanstvo kot vojakinje ravno v tem – uporabljati sredstva vojske za preprečevanje konfliktov, ne pa za njihovo stopnjevanje.
Kot ena od prvih žensk na poveljniških položajih v Slovenski vojski je Raduha postavila številne mejnike. Poudarila je, da so ženske v vojski enakovredne moškim, vendar se njihovi načini dela lahko razlikujejo. »Moški morda dvignejo težek nahrbtnik z eno potezo, jaz pa z drugačnim pristopom, a cilj dosežemo enako učinkovito,« je dejala. Po njenem mnenju so lastnosti, kot so sočutje, odgovornost in skrbnost, pogosto prednost žensk na vodstvenih položajih, zlasti v mirovnih misijah.
Prepričana je, da vsaka enota, ko dobi novega poveljnika, ne glede na to, ali moškega ali žensko, tega testira. Do kam gre lahko poveljnica, ko se gre na jutranjo telovadbo? Bo z mano tekla ali ne? Bo z mano razstavljala in čistila puško? Enako testirajo tudi moškega poveljnika. Je pa dejstvo, da vedo, da ženska.
Poleg zahtevne vojaške kariere je Raduha tudi mama treh otrok. Odhod na misijo v Libanon je bil eden njenih največjih osebnih izzivov. »Težko je, a z odprtim pogovorom in podporo družine je to mogoče premagati,« je povedala. Zahvalila se je svojemu možu in širši družini, ki ji stojijo ob strani in omogočajo usklajevanje profesionalnih in osebnih obveznosti.
Njeni otroci imajo vse značilnosti najstnikov, tudi tistih malo bolj problematičnih, pravi. Trudijo se čas kvalitetno preživeti, vključiti vse, res graditi pomen tega, da ni važno, kako daleč stran si, važno je, kaj nosiš v srcu.
Slovenska vojska ima kompleksno strukturo, ki vključuje brigade, bataljone, vodove in čete. »Kontingent je posebna organizacijska enota, namenjena misijam, s specifičnimi nalogami in intenzivnim šestmesečnim usposabljanjem pred odhodom,« je pojasnila.
Slovenska vojska trenutno zaposluje okoli 17 odstotkov žensk, ki delujejo na različnih področjih, od poveljniških funkcij do specializiranih vlog, kot so pilotke in pripadnice specialnih enot.
Eden največjih izzivov sodobnega vojskovanja so hibridne grožnje, kot so kibernetski napadi in informacijske vojne. »Spremljamo trende, sodelujemo z akademijami in razvijamo zmogljivosti za soočanje s temi grožnjami,« je dejala.
Raduha je naslovila tudi pereče vprašanje vadišča Poček, ki je pogosto predmet polemik zaradi vpliva na okolje. »Poček je strateško pomemben za kompleksno urjenje Slovenske vojske, vendar se zavedamo vpliva na okolje in izvajamo obsežen monitoring ter ukrepe za zmanjšanje posledic,« je dejala in poudarila, da je dialog z lokalnimi skupnostmi ključnega pomena.
Ena od največjih prednosti Slovenske vojske je po njenem mnenju visoka morala in motiviranost pripadnikov. »Slovenski vojaki so predani svojemu poslanstvu, kar se kaže v pripravljenosti pomagati ob naravnih nesrečah in v odličnih rezultatih na mednarodnih šolanjih,« je povedala.
Na vprašanje, zakaj se je odločila za vojaški poklic, je Raduha odgovorila: »Želela sem poklic s poslanstvom. Vojaki smo tu zato, da zagotavljamo mir in varnost. Naša uniforma, naše medalje in naše zgodbe so del te širše zgodbe – o predanosti domovini in svetu.
Nekoč je dobila zlati čeveljc, na katerem piše: »Dobro poveljnico je težko dobiti, še težje pozabiti.« Ta čeveljček je še vedno na njeni mizi.
Ali imajo lahko vojaki orožje v civilni posesti? Vlogo za tovrstno civilno posest mora vojak vložiti na popolnoma enak način kot civilist, še pove.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji