Zgodilo se je v Jurovskem Dolu na binkoštno nedeljo

»Ne vem, kje sem bila, ko so ga ubili,« je tik pred premiero svojega najnovejšega dokumentarnega filma Beli bojevnik v črni obleki premišljevala režiserka Maja Weiss. Ob njej je bil tudi Ivan Kramberger ml., ki mu je bilo komaj šest let, ko so mu ubili očeta, znamenitega dobrotnika iz Negove, po katerem je dobil ime in ki se je potegoval za mesto predsednika nove države, v bistvu pa doživljal čisto preveliko podporo naroda. Še več, svojega očeta je Ivan izgubil v prvem in doslej edinem političnem atentatu v samostojni Sloveniji, ta pa se je zgodil na današnji dan pred 30 leti.

»Ne vem, kje sem bila v času, ko so ga ubili,« je še enkrat ponovila režiserka, ki je že pred desetletjem ugotavljala, da nimamo pravzaprav nobenega pametnega filma o Ivanu Krambergerju. »Vem pa nekaj, kar sem Ivanu ml. tudi povedala, in sicer da je v času druge volilne kampanje leta 1992 vladalo zatohlo ozračje, še dobro se spomnim dveh ekstremov, ki sta se nanašala prav na Ivana Krambergerja in na njegove iskrene govore, prvič, 'ta pa ja ne bo naš bodoči predsednik', in drugič, 'tega bodo še ubili' …«

In res, zgodilo se je na njegovem predvolilnem shodu v Jurovskem Dolu, na binkoštno nedeljo, kamor so ga povabili na gasilsko veselico. Umoriti naj bi ga poskušali sicer že na promocijskem nastopu za predsedniške volitve. Petnajst minut pred devetnajsto uro pa je potem pred domačo gostilno v Jurovskem Dolu odjeknil strel in na levi strani Ivanovih prsi se je razlila kri. Legenda pravi, da so bile njegove poslednje besede: »Varujte mi mojo Slovenijo!«

Slovenci so ga oboževali

O enem najbolj temačnih dogodkov v slovenski zgodovini še danes ne vemo veliko. Če ne bi včeraj obeležili okrogle obletnice dobrotnikove smrti, bi na ta dogodek že skoraj pozabili. Ivan ml. je zato začel že kmalu ugotavljati, da je zgodovina »malo potvorjena in da so na enega človeka preprosto pozabili«. Pozabili so na njegovega očeta, rojenega leta 1936 v Negovi, ki se je po končani osnovni šoli izučil za dimnikarja, po odsluženem vojaškem roku pa odšel v Nemčijo, kjer je najprej delal v kemični tovarni, nato pa na oddelku za dializo ene od bolnišnic. V tem času je med drugim patentiral aparat, ki ne uničuje zdravih krvnih telesc, izum pa naj bi mu prinesel precej denarja. Sredstva, ki jih je s tem dobil, je delil med revne.

Slovenci so ga naravnost oboževali. Kako priljubljen je bil, pove že podatek, da ga je samo v enem dnevu spomladi 1992 obiskalo kar 73 avtobusov iz Slovenije in drugod. V tistih letih je ljudstvo prav drlo k Negovskemu jezeru, kjer si je Ivan ustvaril svoj dom z gostinskim lokalom, ki je bil tedaj zanesljivo eden najbolj obiskanih na območju severovzhodne Slovenije.

Znan je bil tudi po nenavadni volilni kampanji, saj se je na predvolilne shode večkrat pripeljal v odprtem bugattiju, ki ga je izdelal sam, ter z opico Ančko na ramenih. Na prvih predsedniških volitvah leta 1990 je zbral zavidljivih 18,8 odstotka glasov, dve leti pozneje bi jih gotovo še več. Je bil prav zaradi tega potreben tisti strel?

Ustrelil ga je z lovsko puško

Policija je storilca prijela že kmalu, dejanje je tudi priznal. Obtožnica, ki jo je spisalo tožilstvo, je takrat 42-letnega Petra Rotarja bremenila, da je Krambergerja ubil z lovsko puško z nameščenim strelnim daljnogledom. Streljal naj bi s svoje nedograjene stanovanjske hiše nad trgom, s katerega je govoril Kramberger, z razdalje 63 metrov.

Sodna obravnava se je začela 24. avgusta, sodišče pa je sodbo, v kateri je Rotarja obsodilo na devet let zapora, izreklo že 31. avgusta. Po pritožbi tožilstva mu je nato višje sodišče kazen zvišalo na 12 let. Že med sodnim procesom je obramba izražala dvom, da bi Rotar, ki so mu policisti v krvi namerili 2,5 promila alkohola, s takšne razdalje lahko zadel Krambergerja.

Rotar, ki je bil obsojen za Krambergerjev umor, je od 12 dosojenih let v zaporu presedel devet let, po prestani kazni pa se je leta 2001 vrnil v domači kraj. Umrl je v začetku januarja 2019.

Svojo žrtev je ubil na 19. obletnico poroke z Marjeto Kramberger, ki je bila takrat stara 35 let in je še danes prepričana, da je šlo za politični umor. »Motil je tiste, ki so se hoteli prebiti v slovensko politiko. Hoteli so se ga znebiti,« je nekoč dejala.

Zanimivo, da se Krambergerjevega pogreba 10. junija 1992 ni udeležil noben predstavnik države; razen Vitomirja Grosa ni bilo tam prav nikogar iz visoke politike.

Dobrodelni sklad

Ker je znal obuditi dobroto v slovenskem človeku, so na Slovenskih novicah že nekaj dni po njegovi smrti sklenili, da bodo njegovo poslanstvo nadaljevali s skladom, ki bo nosil njegovo ime. Ideja, da bo to Sklad Ivana Krambergerja, je kot prvemu na misel prišla prav nekdanjemu Delovemu uredniku Titu Doberšku.

Bilo je 27. julija 1992, ko se je v uredništvu Slovenskih novic slednjič sestal upravni odbor in sprejel pravila Krambergerjevega sklada. V upravnem odboru so sedeli vdova dobrotnika iz Negove Marjeta Kramberger, vsi trije dobrotnikovi predsedniški protikandidati, Milan Kučan, dr. Jože Pučnik, dr. Marko Demšar, nadškof dr. Alojzij Šuštar, prof. dr. Anton Trstenjak in še mnogi drugi.

Sklad Ivana Krambergerja so takrat ustanovili pravzaprav na željo številnih Slovencev ter ob soglasju Marjete Kramberger, da bi pomagali socialno, gmotno, zdravstveno ali kako drugače ogroženim državljanom Slovenije. Poleg človekoljubnega poslanstva je sklad vse odtlej tudi pomembna ustanova v spomin na Ivana Krambergerja. Bralke in bralci Slovenskih novic so v 30 letih vanj donirali že 832.287 evrov, do danes pa pomagali že v 354 akcijah.

Pa še to: ob obletnici Krambergerjeve smrti so v Kulturnem domu Gornja Radgona zavrteli omenjeni dokumentarni film Beli bojevnik v črni obleki. Zavrteli so ga ob uri, ko je Ivana zadel usodni strel. Še pred tem so v Aleji velikih odkrili v bron vliti doprsni kip Krambergerja. Gre za delo akademskega kiparja Mirka Bratuše, rojaka z Negove. Slavnostna govornika na prireditvi sta bila Maja Weiss in Ivan Kramberger ml.

Že dopoldne pa so v Ljubljani predstavili knjigo Igorja Kršinarja z naslovom Komu je bil napoti Ivan Kramberger. Dogodka so se udeležili tudi pisci spremnih besed Milan Kučan, Lojze Peterle, Marko Demšar ter Ivan Kramberger ml.