Geni za debelost skupni labradorcem in ljudem

Raziskovalci z univerze v Cambridgeu so v študiji labradorcev identificirali več genov, povezanih z debelostjo pri psih, ti geni pa so povezani tudi z debelostjo pri ljudeh. Nagnjenost k debelosti je mogoče odpraviti s strogo dieto in vadbo.

Že v minulih letih so raziskovalci ugotovili, da imajo labradorci mutacijo v genu, imenovanem POMC, zato so nagnjeni k debelosti, ta gen imajo tudi nekatere druge pasme. Psi s to mutacijo niso le »nenehno« lačni, poleg tega med počitkom porabijo manj kalorij. Še več, namesto da bi počivali ali raziskovali okolico, čas raje namenijo poskusom, da bi prišli do hrane, ugotavlja Eleanor Raffan, veterinarka in genetičarka z oddelka za fiziologijo, razvoj in nevroznanost na cambriški univerzi. V nadaljnji študiji pa se je pokazalo, da je mutacija POMC le del zgodbe, je povedala raziskovalka, ki je vodila študijo, objavljeno v reviji Science.

Gen, ki so ga označili za najbolj povezanega z debelostjo pri labradorcih, se imenuje DENND1B. Pri pregledu genske knjižnice ljudi se je pokazalo, da ga imajo tudi ljudje in prav tako je povezan z debelostjo, so navedli na spletni strani univerze. Gen neposredno vpliva na možgansko pot, ki uravnava energijsko ravnovesje v telesu, gre za leptin-melanokortinsko pot. Ta nam pove, kdaj smo siti.

V novi študiji so pregledali vzorce DNK 241 labradorcev, zbrali so še podatke o teži, telesni maščobi in tem, kako dosledno so se lastniki držali prehranjevalnih pravil. Poleg omenjenega so odkrili še štiri gene, ki pa imajo manjši učinek kot DENND1B, tudi te so odkrili pri ljudeh. Labradorci z določeno različico DENND1B so imeli približno osem odstotkov več telesne maščobe kot psi brez tega gena. Na temelju poznavanja genov, povezanih z debelostjo, so Raffanova in njeni sodelavci razvili sistem za oceno tveganja, ki je v pomoč pri izračunu, ali imajo posamezni labradorci večje ali manjše tveganje za debelost na podlagi njihovega genetskega profila.

»Ti geni niso tarče zdravil za hujšanje, saj nadzirajo druge ključne biološke procese v telesu, v katere se ne sme posegati. Toda rezultati poudarjajo pomen temeljnih možganskih poti pri nadzoru apetita in telesne teže,« je povedala Alyce McClellan, soavtorica študije z oddelka za fiziologijo, razvoj in nevroznanost na cambriški univerzi.

Raziskovalci so nato lahko ugotovili, kako se labradorci z večjim in manjšim genetskim tveganjem razlikujejo pri odnosu do hrane. Tisti z visokim tveganjem so kajpada pogosteje prosjačili za hrano. Na tej točki lahko največ naredijo lastniki. »Če je lastnik strog pri prehrani in gibanju, bo imel pes popolnoma zdravo telesno težo,« je Raffanova dejala za portal ScienceNews. Dodala je, da imajo psi z manjšim genetskim tveganjem običajno dokaj zdravo težo, ne glede na to, kako jih lastnik hrani.

Je pa raziskava po besedah dr. Eleanor Raffan dala močno sporočilo: »Lastniki vitkih psov niso moralno superiorni. Enako velja za vitke ljudi. Kdor ima visoko genetsko tveganje za debelost, je takrat, ko je na voljo veliko hrane, nagnjen k prenajedanju in pridobivanju teže, razen če se zelo potrudi, da tega ne stori. Tistim z nizkim genetskim tveganjem se preprosto ni treba tako truditi.«

»Naše raziskave kažejo, kako so psi genetsko podobni ljudem. Preučevanje psov nas je vodilo do tega, da smo se osredotočili na ta določeni gen, kar je pripeljalo do velikega napredka v razumevanju, kako naši možgani nadzorujejo prehranjevalno vedenje in porabo energije,« je še dodala raziskovalka. Ugotovitve bi lahko pomagale pri razvoju novih zdravil za boj proti debelosti.