Ivek se počasi vrača na Negovo

Pokojni Ivek Kramberger, »dobri mož iz Negove«, bi bil gotovo vesel, če bi videl, kako lepo je danes obnovljen velik del negovskega gradu in kako zanimive vsebine je dobil v letih, odkar je odprt za javnost. V njegovih predvolilnih nastopih pred tremi desetletji je bil namreč ta grad, ki je v času slovenske osamosvojitve kazal kaj klavrno podobo, pomembna programska točka in celo sam je nekaj časa razmišljal, da bi ga obnovil in v njem razvil turistično ponudbo. A po drugi strani bi bil danes tudi zlovoljen, ker se zgodba o ureditvi njegove spominske sobe v gradu vleče že skoraj pet let. Na srečo kaže, da se bo uspešno končala pred koncem letošnjega leta.



Kajti vprašanje je, kaj bi Iveka bolj veselilo, ali urejenost in ponovno življenje v gradu nasploh ali pa soba z razstavo zgolj njemu v spomin. Vedno je namreč imel rad pozornost, pozornost velikega števila ljudi, in rad se je sončil v slavi. Še pred slovensko osamosvojitvijo in pred zanj usodnim poosamosvojitvenim volilnim cirkusom mi je ob neki priložnosti dejal: »Ne morem mirovati. Moram imeti ljudi okrog sebe. Tedaj, ko so ljudje prišli (pred njegovo takrat na novo odprto gostilno ob Negovskem jezeru), ko je bilo veliko ljudi in sem se pojavil na oknu kot kakšen papež in sem jim spregovoril in so mi vsi ploskali in kričali, sem videl, da me ljudje ljubijo, da me imajo radi. Nekaj pa je takih, ki me nimajo radi in mi zavidajo to, kar imam.«
 

Začel je že v Nemčiji

Pozornost medijev in javnosti je ta neizobražen, a govorniško zelo spreten nekdanji pastirček in dimnikar začel vzbujati že med svojim delom v Nemčiji, kjer je ustanovil Društvo za pomoč nemočnim in se pogosto postavljal na stran ponižanih in revnih ter kritiziral državo, farmacevtsko industrijo in druge velike sisteme. Nihče ni nikoli videl dokumentov o njegovih patentih, ki naj bi jih imel pri izboljšavah dializnih aparatov, a sam je trdil, da je prav s tem obogatel in prišel do visoke pokojnine.
Po vrnitvi iz Nemčije je nadaljeval v enakem slogu doma: z opico Ančko, repliko bugattija, za katero je trdil, da jo je sam izdelal iz vodovodnih cevi in podobnega materiala, in s knjigami, ki jih je začel izdajati, se je odpravil po Sloveniji, bolnišnicam je podarjal rabljene dializne aparate, velike količine zdravil, pogosto je pomagal tudi revnim in odrinjenim posameznikom, a vedno je poskrbel, da so bili ob tem žarometi javne pozornosti usmerjeni vanj. Izdal je kar nekaj knjig, ki so mu jih menda pisali drugi, sam pa jih je zelo spretno in učinkovito prodajal na svojih nastopih in popotovanjih. Udrihal je po politiki, komunizmu in bogataših, zapostavljenim obljubljal pomoč in si tako počasi utrjeval sloves dobrotnika, »dobrega moža z Negove«.


 

Za volilno kampanjo je vse delal sam

Prve demokratične volitve za predsednika predsedstva Slovenije leta 1990 so tako bile samo vrhunec njegove želje po čim večji pozornosti. Sam je financiral svojo kampanjo, sam lepil plakate, sam se je prevažal po Sloveniji, zbiral overjene podpise podpore za kandidaturo in tisočem, ki so se zbirali na njegovih predvolilnih shodih, slikal utopično podobo nove države pod njegovim vodstvom, v kateri bi šlo dobro samo tistim, ki dobro in pošteno delajo, v kateri vojske najbrž sploh ne bi več imeli, nepoštene politike bi nagnali, Slovenija pa bi bila prijateljica vseh narodov. V spopadu z Jožetom Pučnikom in Milanom Kučanom je na volitvah na tak način dobil neverjetnih skoraj devetnajst odstotkov glasov, kar mu je dalo nov zagon in zato je leta 1992 začel novo kampanjo za prve predsedniške volitve v samostojni Sloveniji. Pa ga je 7. junija tistega leta v Jurovskem Dolu ustavil strel iz puške pijanega Petra Rotarja.



In še zdaj, skoraj tri desetletja po njegovi smrti, so mnenja o njem zelo različna in deljena: za nekatere je bil genij, za druge norec, za ene dobrodelnež, za druge preračunljivec, nekateri ga imajo za politika, drugi za burkača. Skratka, o njem bi se lahko nabralo materiala za manjši muzej, in ne le za spominsko sobo, o kakršni so v občini Gornja Radgona razmišljali že dalj časa, prvič pa so jo hoteli v negovskem gradu urediti že leta 2017 in jo odpreti leto kasneje. Zavod za kulturo in turizem Kultprotur je takrat prek javnega povabila poskušal zbrati čim več predmetov, povezanim z Ivekom, z njegovim sinom Ivekom mlajšim pa so se pogovarjali o tem, da bi za zbirko dal na voljo ali na posodo očetovega znamenitega bugattija. Pa so se takrat po besedah direktorice Kultprotura Tatjane Kotnik Karba dogovori z Ivekom mlajšim ustavili zaradi financiranja obnove tega avtomobila, poziv drugim pa prav tako ni bil uspešen, saj so menda dobili le eno Krambergerjevo knjigo.
 

Spominska soba še letos

Zdaj bodo v okviru novega evropsko financiranega projekta Krambergerjevo spominsko sobo še pred koncem letošnjega leta vendarle uredili, toda skromneje, kot so sprva načrtovali. Glavna privlačnost bo hologram Iveka Krambergerja, sicer pa bo v sobi predvsem pisno gradivo, ki ga je za zbirko prispeval Ivekov brat Ludvik Kramberger.

Krambergerjev rdeči bugatti je še predmet pogajanj. FOTO: Jože Pojbič/Delo

Toda nič še ni izgubljeno, nam je dejal sin Ivek Kramberger mlajši, ki pravi, da pogajanja še niso končana. »Morda bo prihodnje leto del zbirke na negovskem gradu postal tudi očetov bugatti in še kaj iz njegove zapuščine. Zdaj pa se bolj posvečamo dvema projektoma, ki naj bi bila uresničena še letos: občina Gornja Radgona bo letos v svoji Aleji velikih postavila spominsko obeležje mojemu očetu, na ministrstvu za kulturo pa kandidiramo tudi za financiranje dokumentarnega filma Maje Weiss o Ivanu Krambergerju in njegovi vlogi pri osamosvajanju Slovenije.«

Že vidim, kako široko in zadovoljno bi se nasmehnil Ivek, če bi slišal vse to.