Sin očeta s filmom dviga iz pozabe

Film se usmerja, začne soimenjaški sin dobrega človeka iz Negove, na vlogo in vpliv Ivana Krambergerja na osamosvojitev Slovenije, pa na 30. obletnico osamosvojitve. »Ne na očetovo smrt, to se je zgodilo junija 1992,« razloži 35-letni Ivan Kramberger ml., ki živi v Lastomercih. Film je financiral Slovenski filmski center iz projekta filmov, posvečenih osamosvojitvi.

Ivan Kramberger je začel delovati nekje leta 1986, »po mojem rojstvu«. Bil je humanitarec, delal je dobra dela, prodajal svoje knjige, »daroval enormna sredstva onkološkemu inštitutu in drugim, zelo veliko je po Jugoslaviji podaril umetnih ledvic, na katerih je v Nemčiji prej naredil izboljšave ...«.

Glas Kristusa

Prišel je z dela v kapitalistični Nemčiji, »kjer naj bi se cedila med in mleko, kar seveda ni res, videl revščino pri nas, prepad med revnimi in bogatimi. Glas Kristusa mu je narekoval, naj začne nagovarjati ljudi k boljšemu jutri. Da ne bi več stradali, imeli lihe in sode dneve in podobno,« kar se je v Jugoslaviji dogajalo po Titovi smrti. Začelo se je spontano, ob prodaji knjig je začel nagovarjati ljudi, »na Tromostovju jim je govoril, da kar se dogaja, ni v redu, da so potrebne družbene spremembe, in na ta način je dobil moč, karizmo, jezik mu je tekel gladko, dar nastopanja je imel«.

Dobri človek iz Negove

Predosamosvojitveni procesi so stekli »in oče je začel, lahko rečem prvi, takrat z ljudsko stranko, zbirati podpise za odcepitev od Jugoslavije, za tako imenovani plebiscit«. Bil je uspešen, in če lahko od navadnega človeka zbere več tisoč glasov za plebiscit, potem ne bi smelo biti težav ob kandidaturi za predsednika, »tam je zgodbo ponovil, zbral šest tisoč podpisov, šel na volitve, bil tretji s skoraj 19 odstotki glasov«. Za Milanom Kučanom in Jožetom Pučnikom.

Sta bila njegova vloga in vpliv prevelika? »Bil je eden od akterjev, ki so pripomogli k osamosvojitvi, na drugačen način, z nagovorom navadnega človeka.« Vsi drugi pomladniški akterji, tako sin, so štartali na to, da smo vsi siti Jugoslavije, totalitarnega sistema, pri predsedniški kandidaturi pa nihče ni računal na moč »one man banda, bil je on, moja mama, starejša brata iz prejšnjega zakona, pa Jože Pirman, ki je skrebel za ozvočenje«. Pa ljudje, ki so bili zaposleni v negovski gostilni Krambergerjevih, pa morda še kdo.

Pogovor s tedanjim zmagovalcem predsedniških volitev Milanom Kučanom. FOTO: osebni arhiv

»Fenomen je bil, deset tisoč plakatov je sam polepil po Sloveniji,« ker je nekdo, ki mu je Kramberger to zaupal, delo opravil z levo roko. »Oče je z avtom cele dneve kruzal po Sloveniji.« Danes so take kampanje nemogoče. Alternativa je vedno potrebna, »a mora biti zdrava, kar danes ni«.

Še enkrat, je šlo za prenevaren vpliv? »Če greva k bistvu, 7. 6. 1992, tragična, nikoli dokončno raziskana smrt. Vedno ponavljam, treba je verjeti v pravno državo, ali je bilo po atentatu vse narejeno, kot je treba, pa ve samo vsemogočni.« Teorij zarote je bilo, tako Kramberger mlajši, kot pri Kennedyjevi smrti ali drugih velikih atentatih. »Imamo rekonstrukcijo, priznanje krivca ob prijetju in na sodbi.« Peter Rotar je dejanje zanikal samo v nekem dokumentarcu, pa še tam je rekel, »kaj pa, če je še kdo drug streljal«, torej je le razbremenjeval svojo krivdo.

Rotar se s sinom Ivanom ni želel nikdar srečati, nasprotoval je postavitvi očetovega spomenika v Jurovskem Dolu. »Zato moram verjeti uradni zgodbi, lažje živim s tem, da je pravici zadoščeno, kot da ji nikoli ne bo.«

Smrt in rojstni dan

Dva tedna po očetovi smrti je Ivan ml. praznoval šesti rojstni dan, leto pozneje je šel v šolo. Sprva je bilo zanikanje smrti, »kaj pa, če bo oče prišel nazaj, če se to ni zgodilo, potem pride puberteta, ko fant potrebuje ob sebi očeta, nisem ga imel, sprašuješ se, kaj pa, če so teorije zarote resnične, če ni Peter Rotar sprožil strela in ubil Ivana Krambergerja, potem prideš do poklica, deset let sem bil policist, na kar sem ponosen, spoznaš, da moraš verjeti v pravno državo, kljub temu da smo bili v tranziciji, na prepihu«.

Ivan Kramberger, predsedniški kandidat. FOTO: Igor Modic

Kljub madežu na mladi državi, se prvi in edini politični atentat v samostojni Sloveniji »nikoli ni ponovil, hvala bogu«. Vedno se je Ivan želel soočiti s strelcem in stoodstotno razčistiti negotovost, »šel sem do njegove hiše, se predstavil, pa se je obrnil in šel stran«. Tudi Ivan se je obrnil in – šel svojo pot. »Očetovemu morilcu sem odpustil, kdorkoli je.« Sicer bi breme vse življenje nosil na sebi. »Očeta mi ne morejo vrniti, a pravici mora biti zadoščeno.«

Film torej ni obračunavanje, maščevanje komurkoli, »ne, ne, v bistvu je dispozicija mojega magistrskega dela na Fakulteti za državne in evropske študije Nove univerze.« Policist ni več, zdaj je Ivan vodja varnosti v gospodarski družbi. Še vedno je prostovoljni gasilec, pred leti prostovoljec leta je še vedno spremljevalec oseb z motnjami v duševnem razvoju, »moj mlajši, pravi brat Denis, če tako rečem, ima downov sindrom«, v to problematiko je Ivan vpet malone trideset let.

Torej, film. »Leta 2011«, ne 2021, »me je kontaktirala režiserka Maja Weiss, da je očeta spremljala že kot študentka filma, z njim imela celo intervju.« Avtorica dokumentarcev je ugotovila, da nimamo nobenega pametnega filma o Krambergerju. »Začneva pripravljati scenarij, film od rojstva do smrti, na filmskem skladu je bilo vse ha ha ha, ho ho ho, a naju zavrnejo, mislim, da leta 2014.«

Večkratni nagrajenki se to ni zgodilo niti na začetku kariere. Potem sta prijavila projekt za pripravo scenarija, »da bi na scenariju, če ni dober, pač delala. Spet zavrnjeno.« Scenaristka je bila tedaj Weissova, Ivan bi bil eden od nastopajočih. Ob drugi zavrnitvi sta se prijateljsko razšla, »ko se mi je leta 2020 rodil sin, sem ji poslal fotografijo, povedal, kaj študiram ...«. Sledilo je dopisovanje in slednjič obujena ideja o filmu. Dokumentarcu.

Nikjer ga ni

Ivan mlajši je ugotovil, da se bliža 30. obletnica osamosvojitve in da je zgodovina »malo potvorjena, da so enega človeka pozabili«. Ugibajmo, koga. Pa ne predolgo. »Ni ga v nobenem od 16 zvezkov Enciklopedije Slovenije, ne v enciklopediji osamosvojitve, ni ga v učbenikih, v poljudnoznanstvenih disertacijah.« In je razmišljal, kako to popraviti, vedoč, če bo to storil v magistrski nalogi, »mi bodo očitali subjektivnost. Ampak nihče drug ne bo tega storil. Pa naj se stroka zgraža ali ne.«

Naloge še ni zagovarjal, vse skupaj gre vzporedno s filmom, ki je naslovljen Beli bojevnik v črni obleki. »Črna obleka pomeni težko otroštvo, težko mladost, težko življenje, težko smrt. Beli bojevnik, ker se je boril za boljši jutri.« Črno-belost, ki daje misliti. In še režiserka se piše – Weiss.

Ivan mlajši z ekipo pri stricu Ludviku Krambergerju (prva z leve stoji režiserka Maja Weiss). FOTO: osebni arhiv

Gre za Kramberger-Weiss koproducentstvo, tudi scenarij »je pol-pol«. Koliko časa je vse skupaj nastajalo? »Aprila letos je bil razpis, do maja smo se morali prijaviti, septembra smo izvedeli, da smo sprejeti, oktobra smo snemali,« na dan najinega srečanja, 10. novembra, so montirali. Premiera filma bo 16. decembra v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Aja, sprejeta sta bila tokrat brez težav? »Ker ni bilo drugih, ha ha.« Film bo dolg približno 70 minut.

»Zgodba filma poteka skozi moje oči. Sedem v očetov bugattija, zakurblam in pičim v Ljubljano. In potem ...« Ivan Kramberger ml. je tisti, ki v dokumentarcu intervjuva sogovornike. Vmes so dokumentarni posnetki, očetovi govori, delo v Nemčiji. Zadnjega govora v Jurovskem Dolu ni. Nikjer. »Kampanjo je začel aprila 1992, hodil po Sloveniji, po mestih, nato je šel še po vaseh, česar v prvi kampanji,« dobrodelniški, »ni počel. Ko je delal promocijo za svojo gostilno in svoje knjige.«

Bil je tržnik, pove sin, knjigo je sam napisal, natisnil, prodal. Najprej knjigo Trnova pot, svojo življenjsko zgodbo. »Potem jih je napisal še osem, od Mama išče izgubljenega sina, to so grozljive zgodbe s podeželja, Opica Ančka in moje ljubljene živali, Zakaj Ivan Kramberger ni predsednik Slovenije, Zakaj Štajerci sovražijo Ivana Krambergerja, Misli Ivana in Marjete Kramberger ...«

Ivan mlajši se dokumentaristično sreča z akterji osamosvojitve, Dimitrijem Ruplom, Jelkom Kacinom, Zmagom Jelinčičem, Milanom Kučanom, Janezom Janšo, »imeli smo intervjuje z vsemi poslanskimi skupinami«. Ne, ni človeka, s katerim se Ivan ml. ne bi želel srečati, saj, poudarjeno, verjame v ... Bil pa je nekajkrat zavrnjen, »od ljudi, od katerih tega ne bi pričakoval«. Zakaj bi jih priimkovno na pranger postavljali, vsak spi s svojo vestjo.

Neposredno ni sodelovanja zavrnil nihče, ne novinarka, ne župnik, župan, samo časa niso našli. Enemu pa pred mikrofon niso izza rešetk pustili, a zadeva je še odprta. Trije so bili onega črnega dne na kraju atentata, Kacin, tedaj pravosodni minister Miha Kozinc in Igor Bavčar, dva (ali pa bo samo eden) v dokumentarcu manjkata. Z nekaterimi je bilo treba srečanje iskati med stotimi termini.

Če izstopimo iz dokumentarne veje sedme umetnosti, Ivan Kramberger, hitro govoreč, popolnoma odprt, neponarejen, je šel po srečanju na prvi ogled filma. Čez nekaj dni mi je po telefonu povedal, da so ga ob tem prevzela čustva. Sledi še piljenje in premiera 16. decembra.

Z granitno kocko

Omeni še realno miniaturko, ko so bili zaradi snemanja pred Prešercem, z rdečim bugattijem, jim je nekdo grozil, da jih bo ubil, »z granitno kocko, s palico, v glavnem, užas«, pa še kaka nenavadna prigoda bi se našla.

Pogreb dobrotnika. FOTO: Jože Pojbič

Je film za sina sedmina, se z njim nekaj za vedno končuje? »Ja in ne. Po tridesetih letih je to neki spomin, film, fenomenalno, v dveh mesecih smo naredili čudež.« Ampak še vedno, doda, nimamo življenja Ivana Krambergerja od rojstva do vstopa v politiko in kaj se je pri nas dogajalo po njegovi smrti. »Kaj smo Slovenci dosegli od sedmega šestega dvaindevetdeset do sedmega šestega dva tisoč dvaindvajset, to bi se dalo raziskati.« Bolj kratek film bi bil, pomodrujem.

Očetove življenjske zgodbe ni, ta film zajema čas med letoma 1988 in 1992. S posmrtnim dodatkom vojne za Slovenijo, priznanje države. »Njegov slovenski potni list z zelo nizko zaporedno številko dokazuje, da je bil zelo blizu ...«