Zgodba razkošne murgelske hiše

»Arhitekta murgelske soseske zakonca Ivanšek sta želela, da so hiše navzven enake oziroma da je soseska enotna, stanovalci pa dobijo priložnost za svojimi vrati. V tem duhu smo tudi mi zasnovali hišo. Na zunaj ostaja v enakih gabaritih, tipologiji in materializaciji, kot so predpisani, za vrati pa se odpre povsem svoj svet, svet po meri naših naročnikov,« zgodbo novozgrajene družinske hiše v ljubljanskih Murglah opisuje avtorica zasnove Katjuša Kranjc (Raketa arhitektura).

Po pripovedovanju arhitektke je zanimivo, da se je družina, ki bi si glede na status lahko privoščila bistveno večjo hišo in tudi v katerem drugem predelu mesta, odločila, da zemljišče kupijo v soseski, ki je zelo določena in ne vzbuja pozornosti, a pritrjuje, da je kakovost bivanja v njej zelo visoka. Hiša, ki so jo zasnovali, prav tako na zunaj ne izdaja, kako imenitna je ter koliko denarja in truda so vložili vanjo.

Hiša na zunaj deluje skromno, od znotraj pa se zdi nekajkrat večja. FOTO: Žiga Lovšin

Lastniki so za arhitekturo angažirali drugega arhitekta, ki je za svojo rešitev tudi že pridobil gradbeno dovoljenje. Ko so se pripravljali na začetek gradnje, pa so povabili k projektu arhitekte studia Raketa, da bi vzporedno oblikovali interier. »Ta je neločljivo povezan z arhitekturo, a načrtovana hiša sploh ni odgovarjala na želje in potrebe naročnikov. Bila je zasnovana preveliko in obenem ne dovolj po njihovi meri, zato so se naročniki odločili, da naredimo novo arhitekturno zasnovo. Najprej smo jo s 700 kvadratnih metrov zmanjšali za polovico,« pripoveduje Kranjčeva.

Na območju Murgel je predpisano vse od fasade, naklona strehe in barve ograje. FOTO: Žiga Lovšin

Naročniki so si med drugim želeli poglobitve s prostorom za domači kino, lastnica si je želela kopalno kad, ki v prej predvideni hiši kljub veliki površini poleg spalnice ni bila predvidena. Ker so zelo povezana družina, so tudi najstniški sobi želeli v delu, kjer je spalnica za starše, predvsem pa so si želeli razkošno dnevno sobo, kjer bi se lahko družili, prav tako veliko jedilno mizo, bazen, za enega od sinov, ki ima rad rastline, tudi nekaj prostora zanje.

Vse to so zelo intimne želje, ki pa lahko zares zaživijo le, pravi sogovornica, če je odnos med arhitektom in naročnikom iskreno odprt. Pri snovanju enodružinskih hiš se držijo predvsem načela, da se stanovalci v njih počutijo varne kot v gnezdu, pri čemer pa veliko vlogo igra predvsem materializacija notranjosti, ki mora biti prijetna za bivanje.

Vsako krilo ima svoj vrt

Notranjost in zunanjost se zaradi velikih oken stapljata in prehajata ena v drugo. FOTO: Žiga Lovšin

Hiša se deli na spalni del levo in bolj javni na desni, vsako krilo ima svoj vrt. »Stopnišče smo naredili javno, transparentno in odprto, da kar vabi v drobovje hiše, kjer so običajno servisni prostori, s kasetiranim stropom pa smo omejili sicer odprt dnevni bivalni prostor ter s tem znižanjem omogočili bolj intimno vzdušje v predelu za družinsko poležavanje in druženje. Temnim hodnikom in kopalnicam, kakršni so bili v prvotni zasnovi Ivanškovih, smo se izognili tako, da smo nad hodnik umestili svetlobnik, prav tako nad kopalnico, ki povezuje oba dela hiše.

Stopnišče so naredili odprto, da kar vabi v drobovje hiše. Kjer so običajno servisni prostori, je domači kino. FOTO: Žiga Lovšin

Tako smo pridobili svetlobo, ki ustvarja prijetnejšo atmosfero. Predvsem pa nam je uspelo z odpiranjem na vrt ustvariti pravo tenzijo med zunaj in znotraj in vzpostaviti prostor, ki se spreminja ne samo z letnimi časi, ampak tudi z različno svetlobo dneva. Skozi velika okna je vpliv zunanje svetlobe na atmosfero v notranjosti hiše tako še toliko večji,« je razložila podrobnosti zasnove.

Kot arhitekti, ki večinoma oblikujejo interierje, so opremi prostorov namenili veliko časa, v zasebnih hišah je taktilnost materiala odločilna; kaj občutiš, ko stopiš na tla s postelje ali iz tuš kabine, kaj, ko položiš roko na mizo. Razločiti je zelo veliko različnih materialov in različnih obdelav, končno podobo je ustvarjalo kar 70 obrtnikov oziroma mojstrov.

Pred vsako sobo je izbrano drevo, pred spalnico javor, ki se povezuje z barvami interierja. FOTO: Žiga Lovšin

Vnesli so veliko lesa, parketi so krtačeni in oljeni, tako da je strukturo lesa mogoče čutiti pri hoji z bosimi nogami. Tudi črna omara, ki po vsej dolžini dnevnega prostora skriva televizor in drugo zabavno elektroniko, je krtačena, v drugo smer pa žlebljena, kamen na kaminu krtačen in zaglajen. Vse te teksture večinoma naravnih materialov dopolnjujejo skrbno izbrane tekstilije, preproge, oblazinjeno pohištvo ...

»Interier ne samo vidiš, ampak ga tudi čutiš, in to prav skozi materialnost in obdelavo. Če bi bili namesto vsega tega iverali in laminati, na fotografiji ne bi bili videti zelo drugače, v prostoru pa bi bila gromozanska razlika,« še dodaja sogovornica. Pri izbiri barv so sledili nevtralnim, bež tonom v kombinaciji z belo, sivo in črno, ki ima več nians, te pa se spreminjajo s svetlobo skozi dan. Vse to je dopolnjeno z umetniškimi deli Zore Stančič, Ane Sluga, Uršule Berlot, Žige Okorna, v eksterierju pa še Mateja Andraža Vogrinčiča.

Arhitekti so naročnike spodbudili tudi k izbiri umetniških del, ki so jih prispevali Zora Stančič, Ana Sluga, Uršula Berlot, Žiga Okorn, v eksterierju pa še Matej Andraž Vogrinčič. FOTO: Žiga Lovšin

Pred vsako sobo izbrano drevo

Oblikovanje vrta je narekovala vzajemna povezanost z notranjostjo, pred vsako sobo je drevo, ki so ga izbrali posamezni člani družine. Pred spalnico je javor, ki se barvno navezuje na notranjo opremo, pred eno od najstniških sob uspeva okrasno jabolko, pred drugo vrba. Podobo vrta je krojil tudi življenjski slog družine, ki je pogosto zdoma in si zato ni želela zelenice, saj zahteva redno vzdrževanje.

A tudi v vrtu se kaže obilje materialov in struktur. »Na zahodnem, javnem delu vrta sta les in teraco, kjer bi morda pričakovali travo, je opečnato tlakovanje. Tu so še otoki z divjimi travami, v obeh vrtovih je prisoten element vode,« našteva Katjuša Kranjc.

Četudi je bila na zunaj hiša tako rekoč povsem določena, od fasade, tipologije do naklona strehe, sogovornica pravi, da je tudi znotraj tega mogoče najti nekaj oblikovalske svobode. Denimo, koliko so fuge med prav tako predpisanimi svetlo rdečimi opekami umaknjene oziroma skrite. S tem je mogoče doseči zelo drugačen učinek – veliko večjo taktilnost, ki kar kliče po dotiku človeške roke, še pojasnjuje. Sicer pa nobene od omejitev niso doživeli kot kratenje svobode. Opeke so zložili bolj natančno, predpisano temno ograjo pa predvideli iz žganega lesa, ki ne zahteva vzdrževanja.

Ker so pogosto zdoma, si niso želeli zelenice. FOTO: Žiga Lovšin

Kaj danes manjka razkošnim domovanjem? Sogovornica se strinja, da tudi pri teh prevladujejo generični interierji, ki bolj kot na domove spominjajo na salone, četudi finance v teh primerih običajno niso omejene. »Mislim, da sta pri oblikovanju doma res pomembna poslušanje in dovolj poglobljen ustvarjalni proces. Po našem prepričanju je naloga arhitekta v tem, da vzpostavi okolje, ki ga šele naročniki nadgradijo v svoj dom,« razlaga.

Problem vidi tudi v slabši usposobljenosti arhitektov pri oblikovanje interierja, čeprav sega ta tradicija do Ravnikarja in Plečnika. Kot je treba znati snovati kakovostno arhitekturo, je pri oblikovanju notranje zasnove prav tako potrebnega ogromno znanja o materialih, teksturah in barvah, poznati je treba zelo veliko stvari, da ga lahko ustvariš, je prepričana.

Ker so lastniki veliko zdoma, si niso želeleli zelenice, ki zahteva veliko vzdrževanja. FOTO: Žiga Lovšin

»To opažamo tudi sami. Ker se arhitekture ne lotevamo tako pogosto kot oblikovanja notranje opreme, prva terja od nas toliko več angažmaja. V tujini so nekateri arhitekti specializirani samo za oblikovanje notranjosti stanovanj in hiš, drugi pa za arhitekturo, pri nas mislim, da tudi ni dovolj povezovanja med enimi in drugimi.«

Kako trajna pa je nepremičnina v daljšem obdobju, če je tako zelo zasnovana po meri trenutnega lastnika? »Arhitekturo je treba načrtovati tako, da jo je mogoče tudi spremeniti, mislim, da imamo slovenski arhitekti to vselej v mislih. Kar pa zadeva interier, je tako ali tako minljiv, saj se stvari obrabijo. Tako da če snuješ hišo za človeka, stara štirideset let, jo bosta morala v svojem življenju enkrat vsaj osvežiti, ko jo prevzame nova generacija, pa je tako in tako čas za korenito prenovo,« sklene Katjuša Kranjc.

Hiša T v Murglah

Naročnik: zasebni

Velikost: 350 m²

Avtorji arhitekture in interierja: Katjuša Kranjc, Rok Kuhar (Raketa)
Sodelavci: Vesna Draksler,
Laura Klenovšek, Lea Lipovšek, Zala Košnik, Maja Horvat

Nagrada zlati svinčnik 2024 za odlično realizacijo