Zakaj je bil Ljubljanski grad obarvan vijolično

Sinoči so Ljubljanski grad tako kot še 125 drugih znamenitosti v 30 državah po svetu obarvali v vijoličasto barvo, ki so jo za svojo vzeli invalidi. Tako so simbolično zaznamovali uradni začetek globalne kampanje WeThe15, ki jo opisujejo kot največje gibanje za človekove pravice, saj predstavlja kar 1,2 milijarde ljudi oziroma 15 odstotkov svetovnega prebivalstva s kakšno obliko invalidnosti. Hkrati so opozorili na največji športni dogodek invalidov, paraolimpijske igre v Tokiu, ki se začenjajo v torek.

WeThe15 je globalno gibanje za vključujoč svet, ki ga je na pobudo Mednarodnega paraolimpijskega komiteja in mednarodne invalidske zveze (International Disability Alliance) zasnovala skupina organizacij s področij športa, človekovih pravic, politike, komunikacij, gospodarstva, umetnosti in zabave. Med podporniki so tudi evropska komisija, urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice, Svetovna zdravstvena organizacija in Unesco.



Z gibanjem, ki bo svoj krst doživelo s paraolimpijskimi igrami v Tokiu v torek, želijo doseči, da bi se v naslednjem desetletju v družbi spremenil odnos do ljudi s kakšno obliko invalidnosti in končala njihova diskriminacija, da bi za invalide ustvarili več priložnosti, pa tudi izboljšali njihovo mobilnost in dostopnost, je mogoče prebrati na uradni spletni strani. Tam je tudi odgovor na vprašanje, zakaj prav zdaj.

»Pandemija covida-19 je invalidne osebe prizadela še bolj kot splošno populacijo, zato je treba ukrepati čim prej. Glede na to, da si svet prizadeva zgraditi boljši postpandemični svet, moramo vsakogar vključiti v agendo Združenih narodov 2030 (agendo trajnostnega razvoja za ljudi, planet in blaginjo; op. p.) in zagotoviti, da ne bomo milijardo invalidnih ljudi pustili za sabo.« Če bi invalidi ustanovili svojo državo, bi bila po številu prebivalcev tretja največja na svetu, k temu dodaja Nastija Fijolič, ambasadorka gibanja WeThe15 v Sloveniji.
 

Šport, najtrdnejši socializacijski most

Kot paraplesalka pritrjuje, da je pandemija močno zaznamovala njeno življenje, predvsem pa ukvarjanje s športom. »Glede na to, da imam mišično atrofijo in že tako ali tako potrebujem trikrat več časa, da nekaj natreniram, sta bila opustitev in zmanjšanje treningov zame velik primanjkljaj. Mislim, da bom potrebovala kar dve leti, da pripravljenost, tudi za tekmovanja, spravim na raven pred pandemijo,« je dejala.



Zaradi izoliranosti se je tako kot pri večini ljudi močno zmanjšal tudi njen socialni krog. To se sicer zdaj izboljšuje, a je vendarle vse skupaj drugače, nam je zaupala v telefonskem pogovoru z Dunaja, kjer prek programa Erazmus + dela pri podjetju IVS s področja socialnih storitev za invalide. Na Dunaju, denimo, so sinoči z vijoličasto osvetlili zvezni parlament in mestno hišo.

Kot pravi, je vesela, da so jo h gibanju WeThe15 povabili kot ambasadorko, glasnico, saj je prepričana, da je treba »mlade in manj mlade«, kot se je izrazila, ozaveščati, da so tudi invalidi enakopravni člani družbe. Diskriminacija do njih je še vedno zelo razširjena, sama se proti njej med drugim bori z vlogi na svoji facebook strani Nasty Wheels.

In kje je doživlja največ? »Že na nas, športnike invalide se na splošno gleda, kot da se ukvarjamo z nekim hobijem. A če hočeš dosegati mednarodno primerljive uspehe, moraš v to vložiti veliko truda in treningov,« je jasna diplomirana fotografinja. Naslednjo največjo obliko diskriminacije kot oseba, ki potrebuje invalidski voziček, vidi v arhitekturi oziroma v nedostopnosti za gibalno ovirane, za vse pa je po njenem mnenju rešitev predvsem večja vključenost invalidov v družbeno odločanje.



Eden najtrdnejših mostov pri socializaciji invalidov v družbi je prav šport, poudarja Damijan Lazar, predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paralimpijskega komiteja (ŠIS-SPK). »Športniki invalidi ne samo, da kažejo, kako se spoprijeti s svojo invalidnostjo, in da s športom krepijo zdravje in samozavest, saj pogosto presežejo pričakovanja do sebe. Kot športniki postanejo prepoznavni in so pozitiven zgled družbi.

Kažejo, kako je mogoče uspeti kljub oviram, krepijo športne vrednote, kot je fairplay,« je naštel pozitivne plati ukvarjanja s športom. Nekatere raziskave so pokazale, da so invalidne osebe, ki se ukvarjajo s športom, tudi lažje zaposljive in si lažje oziroma hitreje najdejo življenjskega sopotnika. S športom se jim razširi socialna mreža prijateljev in znancev, je še dodal.


 

Upanje vliva program Postani športnik

Pri nas se aktivno in tekmovalno s športom ukvarja okoli 2500 invalidov. Med njimi jih od 130 do 160 dosega vrhunske rezultate v mednarodnem merilu, od teh pa 54 športnikom invalidom ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport priznava status mednarodnega ali svetovnega razreda.

Toda na njihovi športni poti in pri vzgajanju športnega podmladka je še mnogo ovir. »Ena največjih anomalij je dostopnost športne infrastrukture, še zlasti starejše, ki ni prilagojena gibalno oviranim, prav tako primanjkuje prilagojene športne opreme. Poleg tega ni nikakršnega sistema oziroma organizirane stopenjske vadbe, pri kateri bi športniki invalidi lahko razvijali svoj potencial, zato mora naša zveza razpredati lovke, da ujamemo vsakega posameznika, ki se želi ukvarjati s športom. Pomagamo mu tako do vadbe kot do opreme, čeprav nam primanjkuje sredstev. V invalidskih društvih je pomen športa spregledan, nimajo niti usposobljenega športnega kadra, ki bi skladno z zakoni športne programe lahko vodil, denar, namenjen za rekreacijo in izvajanje športnih programov, pa porabijo za razvedrilo. Na žalost to pogosto ne pomeni drugega kot organiziranje piknika in postavitev table za pikado. Tako invalidske organizacije niso več valilnica mladih športnikov,« je Lazar ponazoril razmere.



Si pa uvedbo dolgoročnega sistema in zagotovitev ustreznih razmer za vključevanje mladih invalidov v športne dejavnosti obetajo od programa Postani športnik (nastal je v sodelovanju z Lidlom Slovenija), s katerim se potegujejo za evropska sredstva, ki bi jim omogočila nadaljnji petletni razvoj. Program zajema širok nabor aktivnosti, pobud, dogodkov in delavnic za mlade invalide in njihove starše, učitelje in profesorje športne vzgoje, lokalne športne klube, panožne zveze in društva. Z njim ozaveščajo tudi javnost in razbijajo predsodke o vključevanju mladih invalidov v šport. Ena od ambasadork programa je prav tako paraplesalka Nastija Fijolič.