V nadaljevanju preberite:

V Tokiu se je veliko jokalo. Jokali so šampioni, ki jim ni uspelo osvojiti niti ene medalje, od njih pa se je pričakovalo zlato. Solze so tekle tudi po licih tistih, ki so v trenutku zmage dopustili, da se sprosti vsa do takrat nakopičena napetost, pomešana s srečo. Celo udeleženci rednega pogovornega šova na nacionalni televiziji NHK, posvečenega olimpijskim igram, so jokali pred kamerami, kadar se japonskim tekmovalcem ni uspelo povzpeti na zmagovalne stopničke.

Veliko je bilo tudi opravičevanja. Pa ne zato, ker bi bil kdo, ki se ni povzpel do vrha, kriv, temveč zato, ker je to del tukajšnje kulture, ki je poskrbela za to, da obstaja v japonskem jeziku kar dvajset različnih načinov, da se reče »oprosti«.

A medtem ko so športniki jokali in se opravičevali, včasih že zato, ker so osvojili srebrno, ne pa zlate medalje, kot se je od njih pričakovalo, v prijetno ohlajenih prostorih, iz katerih so olimpijski funkcionarji opazovali, kako potekajo stvari na terenu, ni bilo ne solz ne kesanja.