Na glasbeni šoli na Vegovi v Ljubljani, kjer se vrvež običajno začne šele v popoldanskih urah, je zadnje tedne živahno že ob dopoldnevih. Mladi glasbeniki, ki so se pred približno mesecem pred agresijo Rusije na Ukrajino zatekli v Ljubljano, vsak dan pridejo tja, oprtani s svojimi inštrumenti, na seznamu, ki ga vsak dan vodi ena izmed njihovih mater, preverijo, katera učilnica je prosta in – vadijo. Glasba, vselej njihova stalna spremljevalka, je zdaj uteha, čas, ko pozabijo na grozote, ki so jih doživeli, in strašne novice iz domovine.

Prva skupina članov Mladinskega simfoničnega orkestra Ukrajine je s pomočjo Slovenskega mladinskega orkestra oziroma njihove vodje Žive Ploj Peršuh ter njenega moža Toma Peršuha prispela v Ljubljano pred mesecem dni. Takrat je bilo v skupini nekaj manj kot 70 glasbenikov in njihovih spremljevalcev, do zdaj je število vseh naraslo na 142, okoli 80 je glasbenikov, starih od pet do 22 let, vsi med njimi seveda niso člani omenjenega orkestra. Nastanjeni so po različnih lokacijah v Ljubljani, največ v novih Neuhaus rezidenci in hotelu Čad, okoli 40 pri družinah v Ljubljani in okolici, za nekaj jih, kot je povedal Tomo Peršuh, še iščejo ustrezno nastanitev.

Prve besede v slovenščini

Med tem spoznavajo Ljubljano, se učijo prvih besed v slovenščini, predvsem pa še naprej živijo z glasbo. Štirinajstletna čelistka Maja Govoruha je pripotovala iz Harkova skupaj z materjo. »Živijo, jaz sem Maja,« se predstavi v slovenščini. V Harkovu je ostala večina njene družine; oče, strici, stari starši ..., je naštevala, a so vsak dan v stiku. Sestra je v Nemčiji in z mamo bi se lahko zatekli tudi tja, a sta se odločili za Slovenijo, ker so se tu pokazale najboljše možnosti za nadaljevanje učenja čela. Glasba je tista, s katero se zamoti, je bil stavek, ki ga je bilo med pogovori slišati še večkrat. Na vprašanje, ali bi rada šla v osnovno šolo tukaj, je po tihem odgovorila: Mogoče …

V pogovor se je prav takrat vpletel Tomo Peršuh in zadovoljno povedal: »V ponedeljek gredo v šolo! Pravkar sem dobil potrditev.« Kam? Na osnovne šole Toneta Čufarja, Ledino in Vodmat.

 

Maja je v Ukrajini devetošolka; osnovna šola ima pri njih enajst razredov in traja od šestega do šestnajstega leta, je pojasnila producentka Polina Veličko, ki je to pot pomagala kot prevajalka. Na vsakem koraku jo je spremljal psiček Imi, ki je takoj postal hišni ljubljenček vse skupine. Organizacija vadbe je precej zahtevna, je razlagala Veličkova, saj so otroci različne starosti in je tudi njihovo znanje na različnih ravneh. Toda za zdaj so osredotočeni predvsem na to, da se navadijo življenja tukaj, se umirijo in ustalijo, opravijo z osnovno birokracijo … Njihova največja želja je jasna: dom. »Upamo, da se bomo vrnili,« je rekla sprva zadržano, a potem le nadaljevala: »Čudovito bi bilo, da bi zmagali in pripravili tukaj lep zaključni koncert. A žal je to samo želja. Za zdaj živimo iz dneva v dan, brez večjih načrtov …«

 

Najstniki kot vsi drugi

Čeprav se večina mladih glasbenikov iz Ukrajine ob prihodu v Slovenijo ni poznala med sabo, so se med njimi spletla posebna prijateljstva s skupno točko, nedoumljivo za večino ljudi. Pa vendar so bili vsi nasmejani, na videz najstniki kot vsi drugi. Arsenij Radomski, zvedav svetlolasi fant s čepico na glavi in pobalinskim nasmehom, je trobentač. Med našim obiskom je ravno čakal na prosto učilnico, da bi imeli vajo z bendom, ki so ga osnovali tukaj. Skupina je še sveža, zato niti nima imena, igrajo pa glasbo sloga dixieland in ukrajinsko etnografsko glasbo. Iz Harkova je pripotoval s prvo skupino z avtobusom, z materjo in bratom, preostanek družine je ostal tam. Kako je bilo v Harkovu, preden je odšel? »Glasno,« je na kratko odgovoril. »Morali smo se preseliti k teti, ker so našo ulico uničili.« V angleškem jeziku, ki mu je tuj, je še teže govoriti o težkih razmerah v domovini.

Tudi mladi pozavnist Andrij Kristalovič je do nedavnega živel brezskrbno življenje najstnika iz okolice Kijeva. Zdaj je njegova družina, v kateri je šest otrok, raztreščena na vse konce; Andrij z bratom, ki igra klarinet, je v Sloveniji, mama s preostalimi sestrami in brati v Parizu, oče v Kijevu, kjer pomaga novinarjem iz Francije pri poročanju iz njihove države. »Težko je poslušati vse te novice iz Ukrajine, toda vem, da bo naša vojska osvobodila zavzeta mesta,« pravi mladi sogovornik, sicer učenec zadnjega razreda. Pouk zdaj spremlja na daljavo, s sošolci je izgubil stik.

 

Slovenski oče otrok brez spremstva

Andrij je star 16 let, njegov brat 14, Tomo je njun »slovenski oče«, kakor ga je z nasmehom poimenoval pozavnist. V Sloveniji imata pravzaprav še ducat bratov in sester; Tomo Peršuh je namreč skrbnik 14 otrok brez spremstva. Živijo v Neuhausu, tam si je uredil pisarno, nekaj mam, ki so tukaj z otroki, pa je prosil za pomoč: »Zdaj sem v stiku tudi z vsemi njihovimi starši in so mi že dali pooblastila za skrbništvo,« je povedal Peršuh. Z Živo Ploj Peršuh, dirigentko v SNG Operi in baletu Ljubljana, imata sedemletnega sina, njuna družina se je tako rekoč čez noč zelo povečala za 14 članov, starih od 11 do 17 let. V zadnjem času se vendarle počasi odpirajo, opažata, njihova glavna opora je seveda glasba: »Že na prvi vaji smo videli, kaj jim da glasba. Njihovi obrazi so se takoj popolnoma spremenili,« je še vedno ganjen Peršuh.

Ko so iskali pomoč za mlade glasbenike in njihove družine iz Ukrajine, je bil odziv neverjeten, je pripovedoval, tako šol, ljubljanske mestne občine, podjetij, ki so plačala tudi tržno najemnino za pol leta, javili so se številni glasbeniki in drugi ljudje po Sloveniji, da bi jih sprejeli v svoje domove, orkestri iz vse Evrope pripravljajo koncerte zanje ... Največji izziv je seveda zagotoviti nastanitev, je pritrdil in se zamislil ob številki 392, kolikor jih je prijavljenih, da bi še prišli. Za to skupino imajo za zdaj bivanje urejeno do konca avgusta.

Zajeten zalogaj je tudi birokracija, toda v tem primeru je steklo hitro, saj so se takoj povezali z uradom za integracijo, tudi na policiji so navezali stik. »Ker imamo skupino, smo se laže organizirali, če so sami, pa je postopek lahko zelo zahteven,« je dejal. S pomočjo Rdečega križa so organizirali tudi psihosocialno pomoč, s Slovensko filantropijo pa učenje slovenskega jezika. Velik izziv, s katerim se zdaj spopadajo, je vključevanje dijakov na srednje šole, zlasti glasbene, ki bi jih sicer rade volje sprejele, a se večinoma spopadajo s prostorsko stisko.

Kako se bo nadaljevalo njeno izobraževanje, še ne ve 19-letna Anastasija Dovgan. Violo igra sedem let in že zdaj ve, da se želi ukvarjati le z glasbo. To je tudi edini odločni stavek, ki ga je slišati od tihega dekleta. V Ljubljano je pripotovala sama, z nekaj znanci iz glasbenega konservatorija v Lvovu, starši z njenimi sorojenci so v Lvovu in Ternopolu, mestih, ki sta še relativno varni, a sta že doživeli napade. V Ljubljani živi pri družini, s katero se je lepo ujela, igrala je tudi že na dveh dobrodelnih koncertih. »Tako od tukaj pomagam Ukrajini,« je tiho dejala.

 

Noben otrok ne bi smel videti vojne

Posebna skupnost se je, kot je bilo videti, stkala tudi med materami (v skupini jih je okoli 40). »Neverjetne so,« je dejal Tomo Peršuh in se nasmehnil ob opazovanju, kako organizirajo dopoldneve svojih otrok, deset jih tudi pomaga na glasbeni šoli. »Ves dan počnem samo to: skrbim, da gremo na vaje, da kaj pojemo, vmes poskušam delati na daljavo,« je vedro naštevala Bogdana Filipenko. Zdaj se uči še slovenskega jezika – ta je sicer podoben ruskemu, ki ga večinoma govorijo v njeni domači Odesi, a še vedno traja nekaj časa, da se usede v spomin, je razlagala 46-letna sogovornica, po poklicu učiteljica angleščine, a dela v turistični agenciji.

V Slovenijo, kjer živijo v vili Minka v Kosezah, je prišla s 14-letnim sinom in 10-letno hčerko, prvi je pianist, druga že zdaj zelo uspešna violinistka, in to je bilo odločilno pri izbiri ciljne države. Družina je pred vojno najprej zbežala v Baden-Baden v Nemčiji, potem pa so slišali za priložnost v Sloveniji in se takoj prijavili. »Zelo smo hvaležni, ker so nam uredili vse, namestitev, hrano, predvsem pa šolanje za otroke,« je pripovedovala, medtem ko je čakala hčerko. Ravno takrat je v dveh razredih potekal nauk o glasbi za mlajše otroke, ki ga poučujeta ukrajinski učiteljici.

»Najpomembneje je, da se otroka šolata naprej, da imata normalno življenje. Noben otrok ne bi smel videti vojne. Ne vemo, kaj se bo zgodilo, a vsi upamo, da se bomo kmalu vrnili.« Težko si je predstavljati, da nekdo, ki je pribežal iz države v vojni, govori tako razumno, tako dobrovoljno. »Neverjetno je, kaj vse človek preživi,« je odvrnila, kot da se še sama čudi. »En dan je vse lepo, srečno živiš, nenadoma se začne vojna, toda v mestu, kjer si, je še vse v redu.« A ko je hčerka, ko je opazila, da so ljudje množično začeli zapuščati Ukrajino, rekla »nočem umreti, tudi mi bi morali oditi«, so se hitro tudi oni odločili. Njen mož, ki je star skoraj 60 let, je ostal »doma«; ker je invalid, se mu, sicer veteranu vojne v Afganistanu, vsaj boriti ne bo treba, pravi.

Vojna se je zarezala v podzavest

Olga Mikoljuk je iz žepa potegnila telefon in pokazala, kako je njena hčerka 27. februarja praznovala 13. rojstni dan – na hodniku v bloku, še vedno s torto, a to ni bilo nikakršno praznovanje. Za Delo je že ob prihodu pripovedovala, kako težko je bilo potovanje, zdaj se je zdela pomirjena, kajti v Kijevu je bilo zelo nevarno.

V Sloveniji bi zelo rada delala, po poklicu je ginekologinja, specializirana tudi za deklice, toda za zdaj je velika ovira jezik: »Resda je podoben našemu jeziku, toda to ni dovolj za delo,« je razmišljala. Tudi njena angleščina ni tako dobra, je dodala in ponosno poklicala hčerko: »Ona mnogo bolje govori angleško.« Maša je violinistka, mirno dekle, ki obožuje glasbo in rada pleše folklorne plese, predvsem pa si spet želi hoditi v šolo. Večina njenih sošolcev je še vedno v Kijevu.

Jelena Andrijeva, prav tako iz Kijeva, je tisti dan skrbela za prihode in odhode mladih ukrajinskih glasbenikov. V Slovenijo je pripotovala s 15-letno hčerko Elizabeto, ki igra klavir in poje. Od petega leta je glasba pravzaprav vse, kar jo zanima, je dejala. »Tukaj se počutiva dobro, mirno in spokojno. Pri družini so naju lepo sprejeli, zdi se, kot da bi dobili drugo družino,« je povedala Jelena Andrijeva. Toda vojna se je zarezala v podzavest, kar je z bolečino ugotovila pred kratkim, ko se je po Ljubljani razlegla običajna sirena kot vsako prvo soboto v mesecu: »Ali nas bodo bombardirali, je prestrašeno vprašala hčerka,« je povedala in tiho dodala: »Upam, da bo pozabila, kar je videla in slišala.«

Ko smo odhajali, je bilo skozi okna hiše na Vegovi slišati godbo trobil ansambla fantov iz Ukrajine.