Vojna kislega zelja s pekočim okusom

»Vojne rož«, ki so v 15. stoletju potekale zaradi angleškega prestola, so imele romantično ime, a so bile zelo krvave. V vojni kislega zelja, ki poteka med Južno Korejo in Kitajsko, do zdaj ni bilo žrtev, a je silovita in zelo pekoča. Gre za kulinarično-kulturološki spor med državama zaradi kimčija. To je kislo (pri nas poznano kot kitajsko) zelje, močno začinjeno s pekočo papriko, česnom in različnimi drugimi začimbami. In čeprav so Korejci prepričani, da je to bistveni del njihove kuhinje in celo ena najpomembnejših komponent njihove identitete, so jim lani na žulj stopili Kitajci s tem, ko je ena od znamk njihove okisane zelenjave dobila certifikat Mednarodne organizacije za standardizacijo (ISO), partijsko glasilo Global Times pa je objavilo, da je bil s tem postavljen »mednarodni standard za kitajsko industrijo kimčija«.

Certifikat, ki ga je izdala ISO, se namreč nanaša na tisto, kar se v kitajskem jeziku imenuje »paocai« in dobesedno pomeni »namočena zelenjava«. Ker gre za znamko iz pokrajine Sečuan, ki slovi po zelo pekoči hrani, pa je Global Times (po naključju ali provokativno?) v angleški izdaji uporabil besedo »kimči«.
Na korejski strani je v hipu izbruhnil upor. Južnokorejski časopis Čosun Ilbo je vse to pokomentiral z besedami, da je to »zadnji od vseh poskusov za vzpostavitev svetovne prevlade«. Pravzaprav je ISO posebej poudarila, da se certifikat za kitajsko okisano zelenjavo ne nanaša na korejski kimči, in prav zato se je Korejcem zdelo sumljivo, zakaj si ob vsem tem Global Times prisvaja njihovo identiteto.

Kitajsko ime za korejsko specialiteto bo v prihodnje »xinqi«.

Duhovi se niso umirili več mesecev

Vojne kislega zelja so se nadaljevale, vse dokler ni južnokorejsko ministrstvo za kulturo, šport in turizem objavilo, da je osrednja vlada v Seulu že izdala direktivo, da je treba poiskati novo kitajsko besedo, ki bo označevala izključno kimči in ki se bo razlikovala od prej omenjenega »paocaija«.
Na koncu je bila sprejeta odločitev: kitajsko ime za korejsko specialiteto bo v prihodnje »xinqi«. Ker ne obstajajo kitajske pismenke, s katerimi bi se dalo napisati »kimči«, so do zdaj za to jed uporabljali najbolj podoben izraz v kitajskem jeziku – »paocai«. S tem pa se je odprl prostor za zmedo in poistovetenje dveh različnih vrst kislega zelja, zato se je južnokorejska vlada odločila, da bo poskrbela za jasno razliko med jedema. »Paocai« je tisto, kar kuhajo Kitajci, korejski kimči pa se mora v kitajskem jeziku imenovati »xinqi«, pri čemer pomeni pismenka »xin« – »pekoče«, pismenka »qi« pa – »zanimivo« ali »edinstveno«.

Preden so v 15. stoletju iznašli in uvedli korejsko pisavo »hangul«, so Korejci pisali s kitajskimi pismenkami. Še danes v Južni Koreji uporabljajo kitajske pismenke (»hanja«), na primer pri človeških imenih in toponimih ali tam, kjer se želijo izogniti ambivalentnemu pomenu. Zato južnokorejska vlada natančno opredeljuje, s katerimi pismenkami je treba pisati posamezna imena, na primer mest pa tudi kulturološko pomembnih jedi.

Ankete in čustva

Tako je kimči dobil kitajsko različico »xiqi«. To pa je nemudoma sprožilo ogorčeno polemiko v obeh državah. Na kitajskih družbenih omrežjih so bili komentarji v glavnem negativni. Nekateri so bili ogorčeni zaradi zanikanja zgodovinske povezave med dvema vrstama kislega zelja, kajti, kot trdijo, je kimči nastal iz kitajskega »paocaija«. Drugi preprosto ne prenesejo, da jim »nekdo drug ukazuje, kako naj besedo kimči prevajajo v svoj jezik«. Sicer pa tudi vsi Korejci niso zadovoljni s tem, da se zdaj, kot je dejal neki univerzitetni profesor, uvaja »bizarno ime namesto ponosnega imena, ki ga poznajo ljudje po vsem svetu«.

Nekateri celo menijo, da se bo kljub poskusu, da bi ločili ti vrsti zelja, korejsko-kitajska kulturna vojna nadaljevala.
Ankete, ki jih je v letošnji pomladi izvedel Inštitut za proučevanje javnega mnenja, so pokazale, da je zdaj protikitajsko čustvo med Južnimi Korejci močnejše od protijaponskega. Več kot 58 odstotkov anketiranih meni, da je Kitajska »zlo«, samo 4,5 odstotka pa jo ima še vedno za »dobro«. Še huje: pripadniki mlade generacije so, kot se zdi, sovraštvo do Kitajske izbrali za označbo svoje identitete. »Do zdaj je bilo del korejske nacionalne identitete sovraštvo do Japonske,« je pojasnil Džeong Han Vul, analitik na Inštitutu Hankock Research. »Vedeli smo, da smo Korejci, ko smo brez posebnega razloga sovražili Japonce.«

Zdaj je to prešlo na Kitajsko. Seveda ne samo zaradi kimčija. A vojne kislega zelja zagotovo k temu dodajajo pekoč okus, ki ga ni mogoče zlahka preseči.