Mariela Sebernich se je iz majhne Slovenije vrnila v veliko Argentino, poleg pandemije koronavirusa pa jo najbolj moti, da je tudi po vrnitvi domov spet pristala v mrzlih mesecih leta. V Sloveniji je bila tokrat drugič. Ko je pred leti prišla prvič, je tu našla tudi nekaj sorodnikov in domače kraje svojih prednikov.

Argentina je tako velika, da Mariela Sebernich iz domačega mesta Cerrito s približno sedem tisoč prebivalci iz province Entre Rios potrebuje vsaj šest ur vožnje, da pride do glavnega mesta Buenos Aires. Če bi tako dolgo potovala iz kakšnega kraja v Sloveniji, bi lahko prešla tri države.

»Že pri podnebju se vidi, kako ogromna je Argentina. Razlika med severom in jugom je precejšnja, nekaj povsem drugega je spet sredinsko območje,« je povedala uvodoma. »Čeprav je Argentina ogromna, rada živim tukaj, a bi lahko še bistveno bolj uživali, če bi imeli bolj urejeno državo.«



Sogovornica je še bolj oddaljena od drugih večjih argentinskih mest, denimo do Mendoze ima kar štirinajst ur vožnje. Zaradi takih razdalj je tako povsem normalno, da gre v glavno mesto le poredko. »V Buenos Aires ne grem skoraj nikoli. Nazadnje sem bila leta 2018. Kljub temu sem videla vse argentinske province, čeprav jih prav pogosto vendarle ne obiskujem. Nazadnje sem po Argentini potovala v začetku lanskega leta, pred pandemijo. Razdalje so takšne, kot da bi v Evropi potovala v drugo državo, vsaj z vidika porabe časa in denarja.«

Buenos Aires ji tudi ni preveč všeč, saj je za njen okus preveliko mesto. »To je problematično in kaotično mesto. Na takšen način življenja se težko navadiš, če se rodiš in odrasteš na podeželju, obkrožen s kravami,« je rekla. »Buenos Aires ni kot Ljubljana, ni niti kot Dunaj, temveč zares ogromno mesto z ogromno ljudmi. Varnost je bistveno slabša kot na podeželju. V notranjosti države je življenje precej drugačno, v Buenos Airesu pa mnogi mislijo, da so Argentinci samo oni. Seveda to ne velja za vse.«

Ob kavi

①Najpomembnejši izum v zgodovini človeštva?
Pravica.

②Tri stvari, brez katerih si ne predstavljate življenja?
Boga, družine, čaja mate.

③Katero osebo najbolj občudujete?
Moje starše in priseljence v Argentino.

④Katero knjigo imate trenutno na nočni omarici?
Turbulentne romance v argentinski zgodovini (Romances turbulentos de la historia argentina) Daniela Balmacede.

⑤Argentina ali tujina?
Odvisno od razloga.

Našla tudi nekaj sorodnikov

Mariela Sebernich je potomka prvih slovenskih priseljencev v Argentino s konca 19. stoletja. Precej se jih je naselilo ravno v podeželsko okolje province Entre Rios. Prvi Slovenci v Argentini so se nekako sramovali tega, da bi na tujem govorili drug jezik, hkrati je šlo za obrambni mehanizem, da ne bi toliko pogrešali domovine. Prav zato se slovenščina med potomci ni obdržala, sčasoma se je v marsikaterem priimku tudi spremenila kakšna črka. »Tudi moji predniki niso skoraj nič govorili o Sloveniji. Vedeli smo le, od kod so prišli in da so o preteklosti govorili zelo malo. Bistveno več o Sloveniji vedo potomci drugega in tretjega vala selitev iz Slovenije v Argentino,« je povedala.

V Sloveniji je bila prvič leta 2017. Ker se nam takrat o pandemiji ni še niti sanjalo, je seveda izkoristila možnost potovanj in obiskala številne kraje širom po Sloveniji. »Prek facebooka sem našla tudi nekaj sorodnikov Srebrničev, in sicer v Goriških brdih v vasi Dolnje Cerovo. Tako sem videla staro družinsko hišo in kapelo, kjer so se poročali moji predniki. Spoznala sem sicer tudi precej Argentincev v Sloveniji. Vsi ti novi ljudje so zdaj kot moja razširjena družina.«

V Sloveniji je živela od novembra do januarja kot Asefova študentka (Ameriško-slovenska izobraževalna fundacija). Delala je kot arhitekta, njen mentor je bil Jernej Markelj. »Zaradi pandemije smo sodelovali na daljavo prek videopogovorov. On je bil v biroju v Kamniku, jaz v Ljubljani, ima pa tudi sodelavca Španca Baltasarja Gralla Morella in tako smo se lažje pogovarjali. Jernej me je povezal tudi z drugimi arhitektki, zato je bila moja izkušnja pri vas zelo dobra. Kasneje sem spoznala tudi Kubanca, ki živi v Sloveniji in je poročen s slovensko arhitektko Petro Krajner. Postali smo zelo dobri prijatelji in zastavili nekaj skupnih projektov.«



Čeprav obžaluje, da zaradi pandemije ni mogla potovati po Sloveniji in Evropi, je hvaležna zaradi izobraževalne izkušnje. »Veliko sem se naučila, čeprav ne znam govoriti angleško. Nekaj malega zgolj razumem in preberem, malo pa sem študirala tudi slovenščino,« se je pohvalila. »Nekaj novih ljudi sem vseeno spoznala tudi tokrat. Ker ko spoznaš Slovenca, ti pomaga pri vsem. Sprva ste res bolj zadržani, toda ko se vzpostavi zaupanje, na široko odprete vrata srca in ste zelo dostopni.«

Doma v Argentini trenutno nima redne službe, a to ne pomeni, da je brez dela. »Plače so zelo nizke, vsaj v primerjavi s Slovenijo. Da sem lahko pristala v programu Asefa, sem morala pustiti staro službo, a po povratku še nisem našla nove. Nekaj sicer zaslužim s poučevanjem slikanja,« je razlagala. »V večje mesto ne bi šla živet, čeprav nikoli ne reci nikoli. Raje imam manjše kraje. Tudi v Slovenijo bi se zaradi pandemije zdaj težko vrnila, zato do nadaljnjega ostajam v Argentini. Trenutno niti ne vem, ali se bom lahko sploh kdaj vrnila. Tukaj na podeželju pa težko najdeš službo.«

Slovenci govorijo veliko jezikov

V Sloveniji je že prvič opazila, da precej ljudi govori špansko. »Ko sem prišla prvič, priznam, da me je presenetilo. Slovenci zares govorite veliko jezikov. Očitno je, da gledate veliko tujih medijev, kjer se učite jezikov,« je rekla.

Več Argentincev je v Sloveniji občudovalo naravo in bližino gozda, toda hkrati so tarnali, da je življenje precej dolgočasno, saj je ob nočnih urah na ulici precej malo ljudi. »Da je Slovenija dolgočasna, govorijo samo ljudje iz Buenos Airesa. Ljudje iz notranjosti Argentine se v Sloveniji odlično znajdemo, saj smo vajeni podeželja. Vsaj meni je slovenski način življenja precej blizu. Ker Buenos Aires je tako živ, da se z njim ne more primerjati niti Rim, kaj šele Ljubljana.«

Ob prvem obisku Slovenije je v bližnjih državah obiskala še Rim, Dunaj in Budimpešto. »Rada bi se vrnila še enkrat v toplejših mesecih, da bi se lahko tudi kopala v morju in obiskala hrvaške plaže,« je še povedala in razkrila, kam gredo na morje Argentinci iz njenih krajev: »Predvsem potujemo na morje v Brazilijo in Urugvaj. Če greš v Brazilijo na morje, je to precej ceneje kot obisk lepih plaž v Argentini.«