Ustvarjeno v Sloveniji, prva petletka

V okviru letošnjega mednarodnega bienala oblikovanja (BIO27) bodo nocoj ob 18. uri v ljubljanski Cukrarni odprli razstavo Ustvarjeno v Sloveniji, ki na ogled postavlja skoraj petletni prerez delovanja Centra za kreativnost (CzK). Predstavljeni bodo nekateri pomembnejši projekti slovenskih ustvarjalcev, ki so bili izbrani na razpisih ministrstva za kulturo in so sodelovali v različnih programih CzK. Peščico iz množice izpostavljamo tudi mi.

Lesena modularna igrača Konstrukta Nika Kralja

Pri poustvaritvi igrače Konstrukta Nika Kralja je bilo veliko tehnoloških izzivov in računalniškega programiranja. FOTO: Domen Pal/Memento

V gradivu Nika Kralja, ki so ga v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje pridobili leta 2019, je kustosinja Natalija Lapajne naletela na patentni zahtevek za sistem sestavljivih igrač oziroma igral za otroška igrišča Constructa. Znano je Kraljevo modularno sestavljivo pohištvo Konstrukta, pri katerem se je spraševal o izkoristku odpadnih kosov lesa v pohištveni industriji, iz katerih bi lahko izdelali paličja, ki bi jih otroci lahko sestavljali v poljubne like.

Ker se v muzeju posvečajo tudi najmlajšim, so se povezali z Gimnazijo in srednjo šolo Kočevje, s katero so že sodelovali v okviru BIO25, pobudo za nadaljnji razvoj igrače je nato prevzel Festival lesa v Kočevju. Kot je povedala njegova koordinatorica Meta Kamšek, sicer upokojena ravnateljica omenjene šole, so subvencijo 15.000 evrov (iz razpisa A1) pretežno porabili za razvoj orodja za izdelavo plastičnih veznikov, za izdelavo druge prototipske serije, za certifikat ustreznosti igrače, za oblikovanje imena in drugega grafičnega gradiva od navodil do prospektov in prevode v angleščino.

»Decembra smo se prijavili tudi na razpis A2 za subvencijo 40.000 evrov, s katerimi bi financirali še oblikovanje embalaže, začetno zalogo in za pol leta zaposlili osebo za prodajo, a na rezultat čakamo že pet mesecev, kar je zaustavilo vstop na trg,« je povedala.

Proizvajalca za brezčasno in trajnostno igračo, s katero ciljajo na različne starostne skupine – od vrtcev do domov za starejše in dnevnih centrov –, so našli v Sodražici. V družinskem podjetju Zajc tudi sicer sodelujejo z oblikovalci in arhitekti, večino izdelkov za tuje kooperante izvozijo, pretežno na skandinavski trg.

»Izziv nam je bilo uresničiti projekt mojstra, kot je Niko Kralj, to je projekt iz entuziazma in tudi zaradi lastnega izobraževanja. Veliko je bilo tehnoloških izzivov in računalniškega programiranja, s katerim se je spopadel sin. Pri sestavljivi igrači morajo biti luknjice izdelane izjemno natančno, sicer jih ni mogoče sestavljati, upoštevati smo morali tudi, koliko se bo les napenjal ali krčil, torej da bo igrača sestavljiva tako na balkonu, ko dežuje, ali pa v zakurjeni sobi pozimi,« je ponazoril Bojan Zajc.

Dokupili so nekaj novega orodja, ki ga bodo uporabljali še za izdelavo drugih izdelkov, za zdaj pa s tem še niso nič zaslužili. A svoje poslanstvo vidi v promociji slovenskega oblikovanja, saj znanja za izvedbo premoremo veliko, kar jim vedno znova priznavajo tuji poslovni partnerji. Igrača iz slovenskega bukovega lesa, ki bo zlasti pri otrocih, rojenih v svet digitalnih naprav, spodbujala fino motoriko, ne bo poceni, a sogovornika jo vidita kot slovenske lego kocke, ki bi se morale dedovati iz generacije v generacijo.

Plesna oblačila Uroša Belantiča

Znamka Just a Corpse Uroša Belantiča je ob pomoči subvencije razširila krog zaposlenih z dveh na dvanajst oseb, eno od njih, oblikovalko Tino Verbič, pa je odkril kot predavatelj in mentor delavnic CzK Prenos veščin. FOTO: arhiv znamke

Ko je znamka oblačil za plesalce Just a Corpse znanega modnega oblikovalca Uroša Belantiča (in manekenke Valerije Kelave) konec leta 2019 na razpisu prejela 40.000 evrov, je bila za njimi dveletna razvojna faza z lastnimi sredstvi, vstopili so že na globalni trg in odprli spletno trgovino. »Sredstva so predvsem pospešila naš razvoj in dinamiko, denar smo vložili v nove zaposlitve najrazličnejših kadrov. Z dveh zaposlenih smo se povečali na dvanajst. Prodaja pa se je v dveh koronskih letih povečala za petkrat,« je povedal Belantič.

Spletna trgovina je poleg instagrama ter azijskih spletnih platform z naborom različnih znamk glavni prodajni kanal njihovih oblačil, oblikovanih v Sloveniji, v večji meri pa tudi izdelanih pri nas (nekaj še v Italiji in na Hrvaškem). Za njihov glavni trg šteje Azija, v Sloveniji prodajo le od enega do dveh odstotkov izdelkov.

»Sestavilo se je več dejavnikov. Po padcu ruskega trga pred osmimi leti je najbolj perspektiven postal azijski, kjer zelo cenijo evropske izdelke. Poleg tega je med ženskami med 20. in 40. letom kot prostočasna dejavnost v porastu balet, kamor zahajajo po službi. Med epidemijo so vadile doma in po omrežjih delile svoje fotografije, zato se je širil tudi glas o znamki Just a Corpse,« je povzel sogovornik, ki je v okviru programov CzK leta 2018 sodeloval kot predavatelj in mentor delavnic Prenos veščin. Tam je spoznal eno njihovih zdaj zaposlenih oblikovalk Tino Verbič, tedaj študentko magistrskega študija modnega oblikovanja v Helsinkih, a že z izkušnjami pri modnih hišah Kenzo in Givenchy v Parizu.

»Poslanstvo CzK se je, vsaj kar zadeva nas, udejanjilo, a problem ostaja birokracija. Za prijavo na razpis smo vložili veliko dela, potrebovali smo celo izobraževanja, zato se zaradi pomanjkanja časa na razpise nismo več prijavljali. Institucije bi morale poenostaviti postopke in prevzeti del odgovornosti za uspešnost izbranih projektov. Razpršeno razdeljevanje sredstev projektom, ki zgolj izpolnjujejo razpisne pogoje, nimajo pa realnega potenciala, bi bilo bolje zamenjati z večjo podporo najbolj obetavnim, ki bi jih ob izpolnjenih ciljih podpirali na daljši rok,« je prepričan Belantič.

Delavnice Hiše Mandrova

Eva Pavlič Seifert in Aljaž Celarc (Hiša Mandrova) sta z »zelo nedigitalnimi produkti«, kot so delavnice za obdelavo lesa in vrtnarjenje, ustvarila eno delovno mesto, upata pa na širjenje. FOTO: arhiv Hiše Mandrova

Leta 2019 sta Eva Pavlič Seifert in Aljaž Celarc (umetniški tandem Plateauresidue) v Novem Kotu v občini Loški Potok na 800 metrov visoki planoti nad reko Čabranko kupila staro leseno hišo pri Mandrovih in jo sama obnovila iz naravnih materialov. Znana sta kot glasnika celovite lokalne preskrbe. Ob pomoči 15.000 evrov (iz razpisa A1) sta v enem najbolj odročnih krajev, kjer sicer ne živita dosti drugače kot urbani prebivalci, razvila projekt sonaravnega, trajnostnega turizma z delavnicami gradnje z lesom ter regenerativne tehnike vzgoje hrane in ekološke regeneracije okolja.

»S tem sva si predvsem kupila čas in se razbremenila dodatnega dela. Med drugim sva skrbno proučila potrebe ciljne skupine in potrdila smotrnost podjetniške ideje. Letos sva program razširila še s tridnevnimi delavnicami skeletne konstrukcije in lesne zveze ter naravne gradnje iz naravne izolacije in ometov,« je povedal Celarc. S temi »zelo nedigitalnimi produkti« sta za zdaj ustvarila eno delovno mesto, a se hkrati nista odrekla svojemu umetniškemu ustvarjanju.

Prejšnje leto sta na delavnicah gostila blizu sto ljudi, letos sta sto paketov že zapolnila, do konca leta bi jih lahko 150, a marsikaj je odvisno tudi od vremena. Za zdaj največ zanimanja žanjejo tridnevne mojstrske delavnice. »S svojim delovanjem ustvarjava in gradiva tudi skupnost, saj se udeleženci zelo povežejo med sabo in si izmenjajo kontakte, med njimi pa so tako mladi kot starejši. Mnogi se štejejo za prebivalce sveta, večini je mar za skupnost in okolje, živijo pa tako v odročnih krajih kot urbanih središčih,« je povzel značilnosti obiskovalcev njune večinsko samopreskrbne kmetije.

Kot ocenjujeta, z vrtovoma in rejnimi živalmi že zdaj pokrijeta 70 odstotkov družinskih potreb (letos se jima je rodila hči). Kar zadeva les in kurjavo, sta v celoti samopreskrbna, saj ves porabljen les, tudi za delavnice, pridobita na svoji parceli.

Znana svetilka na potujočih razstavah Made in Slovenia

Oblikovalec Tilen Sepič težko sodi, kaj je njegovi že uveljavljeni svetilki Eclipse prinesla skupinska predstavitev Made in Slovenia, a mu veliko pomeni, da je bila po strogih strokovnih kriterijih sprejeta v to »kolekcijo«. FOTO: arhiv avtorja

Multidisciplinarni oblikovalec Tilen Sepič je svetilko Eclipse razvil že leta 2012, in ko je leta 2018 v izboru izdelkov slovenskih oblikovalcev Made in Slovenia (v okviru CzK) krenila na prvo skupinsko predstavitev, je bila že prepoznaven oblikovalski izdelek. Trenutno je v prodaji na okoli 35 mestih, največ v Belgiji, na Nizozemskem, Nemčiji ..., za uveljavitev je potrebovala kakšna štiri leta.

»Na tuje trge sem jo pospremil sam, najprej v Avstrijo. Ko so jo sprejeli v nekaj oblikovalskih trgovinah, se je začelo povpraševanje tudi iz drugih, še pomembnejših. Še vedno je najpomembneje, da je v prodaji v fizičnih trgovinah, ker ima doživetje svetlobnega učinka v živo največji vpliv. Toda vojna v Ukrajini in z njo povezana inflacija ter podražitve materialov so v trg oblikovalskih izdelkov zarezale mnogo bolj kot pandemija,« razkriva sogovornik.

Težko sodi, kaj mu je prinesla skupinska predstavitev Made in Slovenia: »Bistveno višjega povpraševanja zaradi teh predstavitev na tujih sejmih nisem zaznal. Ker jih nisem obiskoval, tudi ne vem, kakšni so bili odzivi obiskovalcev. Mi pa veliko pomeni, da je bila po strogih strokovnih kriterijih prepoznana kot kakovostna in bila sprejeta v 'kolekcijo' Made in Slovenia.«

Za zdaj se ni prijavil na noben razpis CzK, ker, kot pravi, še ni zagrizel v prijavne obrazce in pripravo dokumentacije, morda bo ob naslednjem razpisu, saj si želi razviti pametne sistemske svetlobne rešitve ter razmišlja v smeri rešitev na področju solarne energije. Želi si tudi, da bi lahko v svojem podjetju ustvaril novo delovno mesto s področja menedžmenta in komunikacij, da bi si razbremenil urnik ter se bolj posvetil oblikovanju in razvoju novih izdelkov.

»V finančni podpori CzK pa pogrešam sredstva, namenjena produkcijskim prostorom, ki jih kronično primanjkuje zlasti v Ljubljani, tržne cene najema so za večino ustvarjalcev postale nedosegljive. Svojo delavnico sem selil že šestkrat, zdaj si jo z lastnimi sredstvi urejam v nekdanjem industrijskem objektu. Lahko bi prenesli uveljavljene modele iz tujine – ateljejske hiše, kakršna je ljubljanska Švicarija, a na voljo le peščici. Potrebovali bi več takšnih z uporabnimi prostori za produkcijo,« je razmišljal oblikovalec.