Uroš Belantič navdušuje s plesno-modnim hibridom

Modni oblikovalec in kostumograf Uroš Belantič, ki je oblikoval za znamke Ars Vivendi in Vodeb, je najbolj znan kot ustanovitelj modne blagovne znamke Oktober, ki je prodrla v tujino. Jesensko-zimsko kolekcijo so leta 2005 prodajali v petnajstih mestih po svetu. Ko je njegove kreacije v Milanu videl Fayçal Amor, lastnik francoske blagovne znamke višjega cenovnega razreda Plein Sud, ga je povabil v Pariz, kjer je ostal desetletje. Tik pred njegovim lanskim odhodom so Italijani z nakupom lastniškega deleža prevetrili njeno strukturo in razvoj preselili v Milano, zaradi česar se je z manekenko Valerijo Kelavo ponovno odločil za samostojno pot. Oblikoval je nišno blagovno znamko Just a Corpse, namenjeno zlasti plesalcem, je razkril ob gostovanju na povabilo Centra za kreativnost v Ljubljani.


 

Kakšno je zakulisje modnega sveta v Parizu? Kaj ste tam izkusili?

Od nekdaj sem si želel imeti to izkušnjo, še zlasti ker sem se s Parizom čutil povezanega. Toda vsaka zgodba je specifična in tudi moja je bila, ker sem delal v družinskem podjetju in zato ni primerljiva z delom pri kateri od velikih znamk. Tudi pri velikih modnih znamkah so precej majhni kreativni timi, a hierarhija je tam strogo določena, pri nas pa smo si funkcije porazdelili glede na to, kdo je bil v čem dober.

Plein Sud je bila ustanovljena konec 80. let in je velik razcvet doživela v 90. letih. Bila je res ena večjih samostojnih znamk, za katero niso stale korporacije. Leta 2004 so zašli v težave in ravno tedaj, ko sem tja prišel jaz, so dobili novega lastnika in doživljali nov razcvet, prodaja je zelo rasla. Poleg lastnika Fayçala Amorja, ki je imel vpliv na celostno kreativo, sva tam delala še dva oblikovalca. Na začetku sem bil kreativni svetovalec, s svežimi idejami in tem, kako jih umestiti v kolekcijo, sčasoma pa se je moje delo razširilo na druge nivoje od imidža do katalogov. Na začetku smo oblikovali po dve kolekciji na leto, potem pa se je modna industrija spremenila in tudi mi smo zasnovali po štiri. Po približno petih letih me je sodelovanje vse bolj utesnjevalo, zato sem ob delu za to znamko oblikoval še kostumografije za balet in gledališče.



Plein Sud je bila malo specifična tudi zato, ker ni imela modnih dodatkov in kozmetike – slavne modne znamke višjega cenovnega razreda večinoma izkoriščajo oblačila za prodajo kozmetike in dodatkov množicam. Čeprav nismo bili toliko medijsko prisotni in nismo prirejali modnih revij, smo obleke prodajali po najbolj prestižnih butikih in spletnih trgovinah po svetu. Najbolj vesel in hvaležen sem, ker smo imeli atelje v središču Pariza, zato mi ni bilo treba nikamor. Možnost, da si v neprestanem stiku z razvojem, je danes zelo redka.
 

Vemo, da ste tudi baletni kostumograf. Vaša nova blagovna znamka Just a Corpse ponuja kolekcijo oblačil ne samo za balerine, ampak še za jogo, velnes, fitnes in plavanje. Kje in kdaj ste prepoznali ta potencial? Na koga merite?

Ples me zelo fascinira, tudi plesalci in njihova predanost poklicu. Ko sem delal z njimi, me je navdihoval njihov življenjski slog, kako zaradi napornih urnikov njihova oblačila za vadbo ostajajo tudi oblačila za na ulico, kako morajo telesa hitro ogreti in jih primerno ohladiti. Tako sem začel razmišljati, da bi bil tak hibrid dober koncept za nišno blagovno znamko. Za začetek smo se odločili, da bomo merili na plesalce, saj imajo zelo malo blagovnih znamk, med katerimi lahko izbirajo, potem pa se bomo poskušali širiti naprej.



Materiali so iz Italije in Japonske, oblačila pa so razvita in izdelana v Sloveniji, saj se nama je z Valerijo, s katero še živiva v Parizu in tudi veliko potujeva, zdelo, da je treba izkoristiti kreativni potencial, ki se kaže v Ljubljani, in ga, kot pogosto slišimo, ne znamo izkoristiti. Ko za povrhu vidiš Parižane, ki znajo iz nič nekaj narediti, sva si želela doma najti sodelavce in ustvariti nekaj lokalnega. Povezala sva se z ljubljanskim podjetjem, ki že vrsto let izdeluje športna oblačila in ima resno proizvodnjo z modelarko, krojačico, šiviljami, računovodstvom in vsem potrebnim, kar spada zraven. Seznanili smo se pri delu za baletno predstavo, projekt Just a Corpse pa je nastal in je še vedno kot neki popoldanski konjiček. Jaz sem kreativec, modni oblikovalec in še vse drugo, Valerija je v vlogi preizkuševalke, svetovalke in se izobražuje tudi za prodajo, poiskali pa smo še sodelavce grafične oblikovalce in fotografe. Izdelali smo nekaj testnih oblačil, jih poslali plesalcem in bili so jim všeč.
 

Kako težko je zagnati tak projekt?

Ker je trg prenasičen z modnimi oziroma lifestyle znamkami, sem o lastnem projektu začel razmišljati šele, ko sem videl to nišo, in to še na področju, ki me veselil. Čeprav se mi je zdelo, da ne bo tako zapleteno delati in tržiti drese, se je pokazalo, da je tudi to. Šli smo čez veliko ovir. Zelo zapleteno je že oblikovati oblačilo, da si z njim zadovoljen in je hkrati primerno za uporabnika, da je kakovostno, potem pa trženje in prepoznavnost …

Tukaj iščemo alternativne možnosti, saj si prepoznavnosti ne moremo kupiti. Imava pa z Valerijo nekaj poznanstev, ki nama pri tem pomagajo. Po predstavitvi v show roomu v Parizu je naše izdelke kupilo kakšnih deset modnih trgovin po svetu, ampak bolj kot to me je razveselil odziv plesalcev pa tudi distributerjev in agentov plesne opreme, ki so nas začeli klicati. Nekaj smo že prodali na Japonsko, dogovarjamo pa se za večje količine za prodajo v Južni Koreji. Za zdaj so to še butične serije, ker pa so to športna oblačila, bi jih potrebovali v večjih serijah. Prav tako bi si želel, da bi proizvodnjo stabilizirali in ekonomizirali.

 

V okviru Centra za kreativnost ste svetovali mladim slovenskim oblikovalcem. Kje pa ste se vi največ naučili? Kaj je pomenil študij pri tako pomembnih modnih imenih, kot sta Helmut Lang in Jean-Charles de Castelbajac na Visoki šoli za uporabno umetnost na Dunaju?

Dunaj in šola sta bila pomembna, saj sem začel razmišljati širše, pa ne v kreativnem smislu, ampak bolj o tem, da je mogoče sanjati. Veliko izkušenj vse od tedaj, ko sem začel delati za Vodeb, pa do danes mi je prineslo možnosti, da sem lahko delal v ateljejih in razvijal oblačila. Nisem tip oblikovalca, ki nekaj nariše in pošlje v izdelavo. Rad sem v nenehnem v stiku, saj lahko spremenim, prilagodim ideje, ko se pokaže, kaj je izvedljivo. Dvajset let dela z modelarji in šiviljami me je zelo oblikovalo.


 

Kako konkurenčen je sploh slovenski oblikovalec na globalnem trgu?

Danes je poreklo povsem irelevantno, so pa odločilni krogi poznanstev. Najbolj pomaga, če kdo pomemben zastavi svojo besedo. Kandidata bodo vzeli, ne glede na njegov portfolio.

 

Dr. Giulia Mensitieri je v knjigi The Most Beautiful Job in the World razkrila, da moda ne izkorišča le tekstilnih delavk v državah v razvoju, ampak tudi mlade modne oblikovalce na Zahodu. Opisuje uspešno italijansko oblikovalko v Parizu, ki je nosila Chanelove čevlje in Pradino torbico, a za tem imidžem skrivala drugačno zgodbo. Za delo so ji plačali z darilnim bonom za 5000 evrov, ki ga je lahko unovčila samo v njihovem butiku, spala je na kavču pri prijateljici in jedla v McDonaldsu. Kako pogoste so take usode?

To je zelo pogost pojav v današnji zmonopolizirani modni industriji, v kateri ima pet ali šest korporacij v lasti več kot 70 odstotkov blagovnih znamk, ter je zelo povezana tudi z mediji in s šolami. Najboljše modne šole po svetu za take službe pripravljajo bodoče profesionalce, mediji pa promovirajo samo te blagovne znamke, saj so odvisni drug od drugega. Vse skupaj je tako postalo precej nehvaležno okolje za delo mladih.

 

Ki pa so najbrž pripravljeni storiti prav vse za imenitno referenco.

Ja, prav vse! Če vstopiš v ta korporativni svet, boš prvih nekaj let delal povsem zastonj. Mladim svetujem, naj vsak pri sebi razmisli, ali se je pripravljen tako žrtvovati. Seveda imaš druge privilegije. Če ti veliko pomeni, da si v družbi slavnih – na kar igra ta industrija –, so mnogi zavoljo tega pripravljeni spati na kavču, in če ima nekdo vizijo, kako bo to lahko čez nekaj let unovčil ... Se pa modna industrija že spreminja in bo čez nekaj let gotovo drugačna. Med ozaveščenimi potrošniki se kaže želja po izdelkih in znamkah, ki niso del korporacij, in če si oblačil ne bodo kupovali vsak teden ali mesec, se mi zdi, da obstaja upanje za spremembe.

 

V ospredje zahodne mode se prebijajo muslimanske lepotice v hidžabu, na nedavnem newyorškem modnem tednu so kot manekeni nastopili invalidi, osebe z Downovim sindromom in neizklesanih postav. Ali je vse to mogoče razumeti kot resnične spremembe glede na to, da je, denimo, v ozadju pojavljanja muslimanskih manekenk in oblikovanja kolekcij za arabske ženske trg težak skoraj 300 milijard evrov?

V karkoli se bo modna industrija razvila, bo še vedno polna kontroverznosti in nelogičnosti, ker je to industrija, ki stavi na naše idealizirane podobe in rešuje naše frustracije. Vedno bo želela predstaviti neki ideal, nekaj nedosegljivega in neulovljivega, kar je bistvo te industrije. Če bi bili vsi ti ideali ulovljivi, nas ne bi bilo. A pozitivno je predvsem to, da se mora moda nenehno na novo vzpostavljati, se nenehno odzivati na dogajanja na trgu, v politiki in družbenih odnosih. Na žalost pa je neki trend skozi medije nemogoče uveljaviti, če nimaš ogromno denarja. In ne glede na kritike si ljudje še vedno radi kupujejo modne revije in jih listajo, kar pa jih zavedno ali nezavedno okuži.


 

Glasovi za večjo pravičnost in zmernost v modni industriji se zdijo še vedno zelo nemočni. Kam bi lahko pripeljala bolj odgovorna nakupna izbira potrošnikov?

Spremembe bodo nastopile šele, ko bo ozaveščenost ljudi višja na vseh ravneh, a prevelikih pričakovanj ne moremo imeti. Spremembe bi se pokazale že, če bi ljudje spoznali, da je velika razlika, če namesto desetih cenenih izdelkov kupijo izdelek lokalnega proizvajalca, pri čemer se ve, kako in kdo ga je sešil in od kod so materiali, saj v resnici ne potrebuješ desetih. Ali če bi potrošniki prepoznali, kaj zares stoji za hitro modo tipa Zara ali H&M, ki pa so s poslovnega vidika izjemno uspešni modeli. Toda moda ni poligon, kjer bi se dogajale družbene spremembe.

V vsem skupaj vidim podobnosti s prehranjevalno industrijo. Kot otrok sem hodil v McDonalds, zdaj že trideset let nisem bil tam. Tudi tisti, ki danes vstopijo tja, se najbrž vprašajo, ali je to sploh zanje, še pred petnajstimi leti pa se niso. Danes je veliko bolj pomembno, kje je hrana pridelana. Modna industrija zaostaja za prehrambno. Vidimo, da so celo znamke hitre mode uvedle trajnostne, reciklirane linije, problem pa je, da je to velikokrat samo piar za prodajanje na tisoče drugih stvari, ki niso bile tako narejene, samo zato, da nekoliko operejo svoje ime. Najbolj problematična je prav hiperprodukcija.
Zaradi česar najbolj prestižne znamke zažigajo oblačila, da bi preprečile padec cen in ugleda. Že več let poslušamo, da naj bi bila pot k bolj trajnostni naravnanosti sledenje osebnemu slogu namesto modnim trendom.

To je bolj floskula, saj če že ne sledimo barvam sezone, sledimo modnim krojem. Če pogledamo mlade, so povsod oblečeni podobno. In če so se pred leti vsi segmenti družbe oblačili zelo podobno, imajo zdaj hipsterji, računalničarji, alternativci ali rokerji vsak svoje blagovne znamke.

 

Zanimiv vidik je tudi vpliv spletne trgovine. Široki kroji oblačil zadnjih sezon so se menda pojavili zato, ker je po spletu pogosto težko izbrati ustrezno velikost.

Enako je s športno modo. Hecno je, ker pogosto mislimo, da so se trendi zgodili slučajno, v resnici ima vse svojo logiko in takšnih primerov je veliko.