Kolekcija slovenskih oblikovalcev

Na razstavišču Base v nekdanji industrijski coni Tortona v Milanu se še do konca tedna oblikovanja, torej do nedelje, predstavljajo izbrani slovenski oblikovalci in neodvisni proizvajalci pohištva. Predstavitev z naslovom Odprti smo! v organizaciji Centra za kreativnost (CzK) je del skupinske razstave Ventura Future.

»V Sloveniji ne premoremo veliko nove produkcije, zato smo se osredotočili na predstavitev znamk. Te so bodisi v lasti oblikovalcev oziroma so nastale v sodelovanju s proizvajalci, ki so si jih avtorji poiskali sami. Ker slovenska industrija ne kaže zanimanja za oblikovanje oziroma je to zelo majhno, je postala obrtna produkcija značilna na našem trgu in je za oblikovalce kot nekakšen kompromis – med industrijo in popolnoma ročno izdelavo. So se pa takšna podjetja zelo usposobila, so visokotehnološka in so gonilo razvoja. Slovensko predstavitev smo tako sestavili v eno zgodbo, kot eno kolekcijo, ne toliko s poudarkom na novih izdelkih, temveč z znamkami, ki imajo močne zgodbe. Zdi pa se mi, da slovensko oblikovanje še vedno preveč stavi na funkcijo,« je pojasnila kustosinja razstave Mika Cimolini, vodja programa CzK.

Postavitev in spremljajoča kataloga je oblikoval Kabinet01. Po besedah Mike Cimolini je slovensko oblikovanje poželo zelo dober odziv med obiskovalci, samo na odprtju so gostili okoli 150 tujih in nekaj domačih novinarjev, pozornost pa so pritegnili zelo različni izdelki. »Tako stol Collodi kot svetilka Eclipse Tilna Sepiča, ki je kljub temu, da je stara nekaj let, očitno še vedno zanimiva, saj so se vsi fotografirali pred njo, dva sta selfije snemala na zofi Ve ... Kitajski poslovnež pa je dejal, dajte mi kontakt, želim 10.000 luči BelaBela. Bolj spregledani so manjši izdelki,« je povzela sogovornica.

Zamisel za takšno potujočo nacionalno razstavo je nastala leta 2013 z razstavo Silent Revolutions: sodobno oblikovanje v Sloveniji, zdaj ko je CzK prevzel vlogo koordinatorja in promotorja slovenskih kreativnih industrij in ima za to dovolj sredstev, se je za skupinsko predstavitev vnovič pokazala priložnost, je pojasnila vodja CzK Anja Zorko. »Jeseni gremo verjetno na pariški sejem Maison&Object, organizatorji so nas že povabili. Morda bomo gostovali še na londonskem tednu oblikovanja, odvisno tudi od interesa oblikovalcev. Na naslednjem milanskem tednu oblikovanja pa bi si želeli predstaviti slovenske modne oblikovalce, saj naša produkcija notranje opreme ni tako velika,« je povedala Anja Zorko. Kot je še poudarila, se na takšnih predstavitvah pletejo vezi in odpirajo vrata v nove projekte.

Zofa Ve Po zamisel za konstrukcijo razmeroma velike zofe se je oblikovalec Primož Jeza obrnil v Benetke, mesto, v katerem mogočne palače stojijo na precej tankih kolih, tam je našel tudi ime zanjo – Ve (kot Venezia). »Žamet, iz katerega je oblazinjenje, prav tako premore neko fluidnost in lesk, kot voda. Konstrukcijsko ni bila zahtevna, je pa bilo precej pasarskega dela z rasterjem v podnožju,« je opisal modularni izdelek za podjetje Donar. Sam ga vidi predvsem v interierjih, kjer ima dovolj prostora, da zadiha. Kupci lahko izbirajo še med sivo s sivim podnožjem, sivo z bakrenim ter rdečo z rdečim podnožjem.

Ivana Blaž in Nina Mršnik vzorce preprog Kobeiagi Kilims – izdeluje jih deseterica žensk v Visokem v Bosni – snujeta z mislijo na resnične ženske, družinske članice ali prijateljice. Ta preproga pa je nastala po Emini zgodbi, ki jo sevdalinke opevajo kot posebno žensko, lepotico, tudi upornico. »To je prva preproga z volneno osnovo in volnenim tkanjem, prejšnje so imele bombažno osnovo. Mislim, da je Mika Cimolini izbrala ta vzorec zato, ker je bolj slovenski, kot kakšni hribi,« je povedala Ivana Blaž.

Lestenec Gravita je prototip, prvi svoje vrste torej. Oblikovalec Matej Štefanac ga je na razstavo v okviru tedna oblikovanja prinesel tako rekoč še toplega, neposredno iz svoje delavnice, kjer ga je od začetka do konca ga je izdelal sam. Kot je značilno za njegove izdelke, so tudi v njem prepleteni elementi tehnoloških rešitev z uporabnostjo. Veliki črni lestenec ima tako poleg estetske funkcije tudi akustično. Primeren je predvsem za sodobna stanovanja z visokimi betonskimi stenami, v katerih se zvok odbija in tako ustvarja neprijetno okolje za mirno bivanje. Deli lestenca, narejeni iz prešanega filca, ta zvok ujamejo in preprečujejo, da bi se širil naprej, hkrati pa s svojo velikostjo prostor lepo zapolnijo. Iz posameznih delov je mogoče ustvariti ustrezno kompozicijo in si s premikanjem ustvariti zastor.


Prefinjeni fetišizem je rdeča nit potiskanega tekstila oblikovalca Davida Tavčarja. Zametki kolekcije, ki je del razstave na tednu oblikovanja, so nastali že med študijem (študiral je industrijsko oblikovanje na Dunaju in Nizozemskem), ko je zmagal na natečaju za oblikovanje keramičnih ploščic.

»Ostale so mi avtorske pravice, zato sem imel kar naenkrat veliko motivov. Uporabil sem jih na tekstilu, z njimi oskrbel trgovino, ki jo ima prijateljica. Potem so me poklicali še drugi in tako je šlo od oči do oči naprej. Zdaj sodelujem z dvema avstrijskima hišama, ki delata metražo za interierje,« je pripovedoval 26-letni oblikovalec. na razstavi v Milanu je na ogled le del njegove kolekcije, poebej so izpostavljenje moške spodnjice z rakovicami in posteljnina z enakim motivom.

Kot je poudaril, ni tako smrtno resen glede motivov, kot je glede produkcije. »Zame je pomembno, da proizvodnja temelji na pravični trgovini, da so izdelki sešiti v Sloveniji ali vsaj blizu.« Tekstil sam ročno potiska – z mislijo na tistega, ki pere in lika. »Vedno tiskam temno barvo na svetlo podlago, pigment gre neposredno na vlakno blaga, zato se ne spere in tudi lika se lahko.«


Furniture Pets – samoočiščevalno polico z veveričjim repom, metlo s silikonskim jezikom, na katerega se lepi umazanija, komodo, ki hrusta smeti, in roombo meduzo, ki »plava« po prostoru kot morski klobuk v vodi – si je oblikovalec in umetnik Dan Adlešič zamislil kot parodijo in kritiko. Projekt, ki je lani gostoval na razstavi v galeriji Aksioma, je nastal po istih ključih kot vsi nepotrebni izdelki, ki na platformah za množično financiranje prepričajo v nakup. »Ti ljubki predmeti zares delujejo in človek si jih zaželi imeti, a že naslednji hip ugotovi, kako neumni so,« je pojasnil osnovno misel projekta. Vesel je predstavitve na tednu oblikovanja, še zlasti ker je njegov projekt bolj namenjen stroki kot kupcem.


Koncept družine ultratankih svetil Vitka je oblikovalec Janez Mesarič (Mashoni) razvil do prototipov. Ko jih je po naključju pokazal Marinu Furlanu, ustanovitelju Intra Lightinga, je zamisel dobila proizvajalca. Mesaričevi prototipi so bili tanjši, še bolj minimalistični, toda za serijsko proizvodnjo je bil potreben debelejši profil. »To je razgiban koncept desetih modelov, od visečih, namiznih in prostostoječih do hibridnih. Zadnji so vpeti v strop, obteženi pa na tleh in delujejo na principu ravnotežja, kar je bil tudi največji izziv. To omogoča nastavitev različnih kotov in s tem različnih osvetlitev,« je pojasnil. Talni model svetila, njemu najljubši, sta dve svetili v enem. Lahko je prostostoječe talno svetilo, ki oddaja zelo razpršeno svetlobo, če pa mu odstranimo obtežilnik, dobimo luč, ki jo prislonimo ob steno in nastane usmerjen svetlobni efekt.

Oblikovalca Jerneja Malija (Atelije Jernej Mali) poznamo po izdelkih iz ostankov lesa, tokrat je iz njih ustvaril karafo s kozarcem. Set izhaja iz geometrije kroga in pravokotnika ter kombinacij teh likov. Ker kosi hrasta niso bili prav lepi, je uporabil kisovo patino, ki mu da črno barvo, vodotesnost je zagotovil z lakom oruši, ki ga že že par tisoč let uporabljajo Japonci prav v jedilne namene, je opisal Jernej Mali.

Posoda je že bila nagrajena na pohištvenem sejmu v Ljubljani, letos potuje še v London in na Dunaj, sledi pa oblikovalčevi stremenju po trajnosti in zavezanosti k lokalnemu. Predvsem pa bi rad ljudi dosegel, kot je da ljudje spoznajo, da je manj več in da kupijo stvar, ki traja – »z zgodbo slovenskega lesa, izdelovalca, oblikovalca s tradicionalnimi rokodelskim znanje, ki izginja«.




Stol Collodi V stolu se skriva Ostržek. Noge in podnožje spominjajo na lutko in paličice, s katerimi jo je mogoče upravljati, školjka za sedenje pa na sprane barve obleke, je svojo zamisel opisal oblikovalec Andraž Šapec. Tako kot lutka v zgodbi Carla Collodija je tudi stol zaživel, izdelalo ga je podjetje Donar, s katerim je oblikovalec v preteklosti že sodeloval.

»Zamisel smo sproti prilagajali, testirali ergonomijo in preverjali sedenje, zagotoviti smo hoteli tudi, da je stol razstavljiv in da zavzame čim manj prostora.« Školjka je narejena iz odpadnega filca, sprešanega in stisnjenega brez lepila pri visoki temperaturi. Stol je del serije, ki nastaja, sledila mu bo še mizica, ki bo lahko služila tudi kot tabure, razmišljajo še o barskem stolu, je nekaj načrtov razkril Andraž Šapec.