Mama slavne barbike

Američanka Ruth Handler poljskih korenin po svetu ni doživljala takšne priljubljenosti in slave kot njena Barbie, čeprav je bila v povojnih letih ena redkih žensk na čelu uspešne ameriške korporacije in »v morju moških«, kot se je izrazila v enem od intervjujev. Četudi je njena prelomna ideja zatresla svet igrač in prinesla na milijone dolarjev, je proti koncu življenja ugotavljala, da se ji je zgodilo veliko slabih stvari. »Uspehi so bili zelo visoki, padci pa zelo globoki.«

Otroštvo Ruth Mosko je bilo zaznamovano s pomanjkanjem igrač. Bila je najmlajša od desetih otrok poljskega kovača, ki je dezertiral iz ruske vojske in se naselil v Denverju v Koloradu, njena mama je bila nepismena in šibkega zdravja, zato je Ruth vzgajala starejša sestra. Ko je pri 19 letih odšla v Hollywood, se ni več vrnila, na zahod ji je sledil tudi njen fant iz srednje šole Elliot Handler.

Poročila sta se leta 1938, tedaj je delala kot tajnica v studiih Paramount, on pa je študiral industrijsko oblikovanje na današnjem Art Center College of Design v Pasadeni. Ko je izdelal nekaj pohištva, s katerim sta si opremila domovanje, ga je Ruth spodbudila, naj ga nekaj izdela tudi za prodajo. Tako sta v garaži začela izdelovati manjše predmete iz plastike, med drugim sklede, ogledala in ure, ki jih je Ruth promovirala po okoliških trgovinah, medtem ko so druge ženske le gospodinjile. Že v nekaj letih je prodaja po pisanju Los Angeles Timesa dosegala kar dva milijona dolarjev na leto.

Če sta Barbie in Ken na začetku še živela lagodno življenje, se Barbie pozneje nikoli več ni rešila feminističnih kritik. FOTO: promocijsko gradivo

Še v vojnih letih, leta 1942, sta se povezala z industrijskim oblikovalcem Haroldom Mattsonom, Mattom. Začeli so izdelovati okvirje za slike, iz ostankov plastike in lesa pa pohištvo za hišice za punčke. Ta uspeh jih je vodil v izdelavo zgolj igrač, od leta 1945 pod imenom Mattel (v katerem so združili ime Matt in del imena Elliot El, Ruth je pozneje v smehu pripovedovala, da v tistih letih ni vedela, da bi v imenu podjetja moralo biti tudi njeno ime).

V enem od intervjujev sredi 90. let za CBS News, enem redkih, ki je objavljen na spletu, je priznala, da se je že od rojstva morala dokazovati. Sama sebe je videla kot pogumno pa tudi kot naključje, saj ji v tistih časih ni bilo enake. »Rada sem imela otroke, a nisem bila za to, da bi skrbela za dom. Vedela sem, da želim biti podjetnica in voditi posle,« je dejala. Toda kot je priznala, ji je hči Barbara to zelo zamerila, starši njenih prijateljev so bili otrokom vedno na razpolago. »Spraševala me je, zakaj moram biti drugačna kot vsi drugi, in to me je zelo prizadelo.«

Moškemu vodstvu zamisel ni bila všeč

Iz Mattela so na prodajne police najprej pošiljali med drugim ukuleleje v otroški velikosti in pištole, to je bila prva igrača, ki se je tržila na nacionalni televiziji. Ko se je Elliot Handler v 50. letih ukvarjal z oblikovanjem govoreče punčke Chatty Cathy, pa je njegova žena prepoznala, da bi kazalo razmišljati v smeri zanimanja, ki ga je za igro kazala njuna hči Barbara. Najraje se igrala s papirnatimi lepoticami, ki jim je bilo mogoče menjavati oblačila iz papirja.

Prva Barbie (na fotografiji v sredini) je bila predstavljena leta 1959, a na ameriškem sejmu igrač ob premieri ni požela navdušenja. Ruth Handler jo je ustvarila po podobi nemške lutke Bild Lilli, ki je bila igrača za moške. Danes primerki iz različnih obdobij štejejo za zbirateljski kos. FOTO: Fiona Hanson/ Pa Images via Reuters Connect

To niso bile punčke, temveč odrasle dame, ki so imele v »garderobi« na voljo tedaj modne in razkošne krinolinaste obleke z dekoltejem, v kopalkah pa niso kazale le oprsja, ampak tudi dolge in vitke noge. Ruth je dobila zamisel, da bi jih izdelali v treh dimenzijah – z oprsjem vred. Toda Mattelovi vodilni, ki so bili sami moški, niso marali njene zamisli, naj ne naredijo še ene punčkaste punčke, temveč odraslo lutko z oblinami.

Prelomnico so prinesle počitnice v Švici. Po pisanju Washington Posta je Ruth Handler s tedaj že najstniško hčerjo v neki izložbi očarala lutka s platinastimi lasmi, spetimi v konjski rep, naličenimi očmi in poudarjenimi ustnicami, ki je sedela na gugalnici. To je bila tedaj priljubljena Bild Lilli, ki se je rodila kot povojni stripovski lik v nemškem Bild Zeitungu in je z velikim oprsjem in dolgimi nogami štela za moško igračo. Menda je pogosto visela z vzvratnih ogledal v avtomobilih ali pa so ji v barih za zabavo dvigovali krilo in snemali hlačke.

Ruth Handler je prvo Barbie ustvarila po podobi nemške lutke Bild Lilli, ki je bila igrača za moške. FOTO: Fiona Hanson Pa Images via Reuters Connect

A navdušila je tudi Ruth Handler, ki jo je odnesla domov in tri leta pozneje so predstavili amerikanizirano dvojnico Barbie, ki je ime dobila po Barbari, hčerki zakoncev Handler. Toda na ameriškem sejmu igrač v New Yorku marca 1959 je doživela poraz, ljudje so se obračali stran od blondinaste lutke s čopom in v zebrastih kopalkah, mož pa je Ruth pritrjeval, da to res ni bila dobra ideja. Toda Mattel je že prvo leto prodal več kot 350.000 barbik in kmalu so zaslužek šteli v milijonih dolarjev na leto.

Zakaj pa se je Ruth zdelo tako pomembno, da ima Barbie prsi? »Celotna zamisel je bila v tem, da bi deklice lahko sanjale o odraščanju, in vsaka odrasla ženska, ki so jo videle, je pač imela prsi. Tudi preoblačenje v določena oblačila naj bi otroku omogočilo igranje določenih aktivnosti,« je pojasnila Barbiejina mama.

Dve leti zatem je Barbie dobila Kena, prav tako poimenovanega po Ruthinem sinu. In če sta Barbie in Ken na začetku še živela lagodno življenje, se Barbie pozneje nikoli več ni rešila feminističnih kritik z glavnim očitkom, da je ta lepotni ideal, ki v resničnih telesnih merah sploh ne bi bil tako popoln, pehal deklice v veliko razočaranje nad svojimi postavami.

Toda Ruth je za to imela odgovor: »Mnoga dekleta imajo težave s svojimi telesi, ko odraščajo, težko pa verjamem, da jih povzroča lutka.« Na očitke, da je v začetnih letih Barbie lahko postala medicinska sestra, ne pa zdravnica, pa je dejala, da nikoli ni sanjala, da bi spreminjala svet, želela ga je le prikazati, kakršen je. »In v tistem času ni bilo zdravnic,« je dejala.

Je pa odločitev, da lutki poimenuje po svojih otrocih, njiju precej zaznamovala. »Zelo jo je bilo sram vsega tega,« je povedala o hčerki, ki je bila za to tudi zasmehovana. O sinu pa, da ko so dve leti zatem predstavili lutko Kena brez mod, je prav tako postal tarča posmeha in draženja. A to je ni ustavilo, da tudi drugi liki iz sveta Barbie ne bi dobili imen po njenih vnukih (Stacie, Todd in Cheryl).

Po odsluženi kazni v še en milijonski posel

Do leta 1966 je Mattel obvladoval že 12 odstotkov dve milijardi dolarjev vrednega ameriškega trga igrač in imel 15.000 zaposlenih, a so se v 70. letih novi menedžerji podjetja Mattel začeli preusmerjati stran od igrač. Leta 1970 je Ruth Handler zaradi raka na dojki utrpela mastektomijo, kar je vplivalo tudi na njeno angažiranost v poslu, Mattel je v tistem času utrpel finančne izgube, zakonca Handler sta bila leta 1975 prisiljena zapustiti funkcijo sopredsednika upravnega odbora. Tri leta pozneje so bili Ruth in še štirje vodilni uslužbenci obtoženi med drugim ponarejanja finančnih izkazov, Ruth so poleg denarne kazni dosodili še na 2500 ur družbenokoristnega dela.

Iz izkušenj z boleznijo in predvsem tega, kar je bilo takrat na voljo ženskam, da nadomestijo svojo izgubljeno dojko, je ustvarila umetne dojke. V tistih časih so, kot je pripovedovala, takšnim bolnicam svetovali, naj si v medicinski modrc natlačijo zvite nogavice ali rokavice. Takšne proteze so si zagotovo izmislili moški, ki jim tega nikoli ni bilo treba nositi, je poudarjala, poleg tega niso bile oblikovane za levo in desno stran, ki sta različni, podobno kot levi in desni čevelj.

Povezala se je s svojim zdravnikom in nekaterimi nekdanjimi oblikovalci iz Mattela ter, kot je dejala, z Ruthton Corporation povzročila pravo revolucijo na tem področju in ustvarila še en milijonski posel. Med njenimi strankami je bila po poročanju Guardiana tudi prva ameriška dama Betty Ford.

»Borila sem se, da bi bila spoštovana poslovna ženska vse življenje, in ko sem izgubila dojko, je bilo, kot bi izgubila svojo ženskost,« je priznavala. Bolnicam je na promocijskih javnih nastopih dopovedovala, da izguba dojke ni konec sveta, in jim z odprto srajco in vidno razgaljenim oprsjem v nedrčku dopovedovala, da med njeno in nadomeščeno dojko iz tekočega silikona, poliuretana in pene na prvi pogled ni razlike. Zato s svojim oprsjem lahko spet ponosno hodijo naokrog.

Leta 1989 je zaradi raka izgubila še drugo dojko, dve leti pozneje je prodala znamko Nearly Me, a v začetku 90. let še vedno nekajkrat na leto ženskam na promocijah razlagala o tem pripomočku. To je bilo delo, ki ji je največ pomenilo, je dejala v intervjuju za CBS News sredi 90. let, ko je zaradi možganskega tumorja izgubila sina. Star je bil 50 let.

Zavedala se je, da je bila uspešna, je pa poudarila tudi, da so se ji ljudje vsakokrat znova zahvaljevali, da jim je polepšala življenje. Tudi z Barbie, o kateri je spoznavala, da je veliko bolj pomembna, kot bi sama lahko kdaj razumela. Pritrdila je novinarki, da se tudi njej zdi ironično, da se je njeno življenje sicer čisto po naključju vrtelo okoli prsi. Umrla je stara 85 let zaradi zapletov kmalu po operaciji raka na debelem črevesu.