Lahko je fant, punca, nič od tega ali pa oboje

Lutko iz nove serije Creatable World je proizvajalec Mattel že oklical za prvo spolno nevtralno lutko na svetu in jo oglašuje s sloganom »Lutke, zasnovane brez oznak, ki vsakogar vabijo k igri«. Nima Barbiejinega oprsja ali Kenovih širokih ramen, spola pa ni mogoče določiti niti po obrazu.

Vsaka lutka iz nove serije, ki so jo na prodajne police v ZDA poslali pred dnevi, je videti kot nežen šolar s kratkimi lasmi, kaj v resnici postane, pa otrok (lahko) določi sam. Vsakemu primerku pripadata še lasulja z dolgimi lasmi ter modna garderoba z večinoma uniseks kosi: širokimi hlačami, supergami, potiskanimi majicami, pa tudi krilom in pri nekaterih čevlji s peto. Na voljo je šest lutk z različno barvo kože, komplet z oblačili, namenjen otrokom od šestega leta starosti, stane 27 evrov. V slovenskih trgovinah jih za zdaj ni pričakovati, je povedala Anja Urbanija iz podjetja Orbico, ki na našem trgu zastopa znamko Barbie: »Običajno novosti predstavijo novembra in takrat se dogovorimo, katere bomo uvrstili na slovenski trg. Najprej bodo preverili, kakšen bo odziv kupcev v ZDA, na evropski trg navadno pridejo leto zatem.«
 

Milenijci spremenili tudi trg igrač

Spolno nevtralna lutka je po besedah proizvajalca korak k inkluzivnosti, tudi interspolnih oseb, torej k tistemu, kar naj bi se kazalo v družbi. Po pisanju ameriške revije Time populacija mladih, ki se uvrščajo med interspolne osebe oziroma se ne morejo identificirati z moškim ali ženskim spolom, raste.

Nedavna študija inštituta Williams pri kalifornijski univerzi v Los Angelesu je pokazala, da se 27 odstotkov kalifornijskih najstnikov uvršča med interspolne osebe. Lanska raziskava neodvisnega raziskovalnega inštituta Pew iz Washingtona pa je razkrila, da 35 odstotkov pripadnikov generacije Z (rojeni med letoma 1995 in 2015) pozna nekoga, ki uporablja spolno nevtralne zaimke oziroma glagolske oblike, takih je v generaciji X (rojeni med letoma 1965 in 1980) več kot polovico manj (16 odstotkov). Po pričakovanjih se bo z generacijo alfa (rojeni po letu 2010) ta trend nadaljeval.

Starši, pripadniki milenijske generacije, kot ugotavljajo proizvajalci in trgovci, že spreminjajo tudi trg igrač, ta pa jim sledi tako zaradi njihove številčnosti in kupne moči kot zaradi njihove sposobnosti, da ustvarjajo oziroma predvsem spreminjajo trende. Milenijci svoje otroke namesto k igračam »za punčke« oziroma »za fante« raje pošiljajo k policam, kjer so spolno manj zaznamovane igrače, kakršne so kocke ali kompleti za bolj ustvarjalne igre.



Zato so pri Targetu, eni največjih ameriških trgovskih verig, že pred štirimi leti opustili oddelke z igračami samo za punčke in samo za dečke, prav tako leta 2015 so se pri Disneyju odpovedali oznakam za dečke ali deklice na otroških kostumih. Mattel od lani igrače kategorizira le po vrstah, denimo punčke, avtomobili ..., in ne več »za deklice« ali »dečke«.

Tudi če otroci, rojeni po letu 2010, iz 250 družin, ki so sodelovali v Mattelovih testnih skupinah, niso želeli vedeti, za koga so igrače in kako naj se z njimi igrajo – všeč jim je bilo, če lutka ni imela imena in so njeno podobo lahko spreminjali po svojem trenutnem domišljijskem navdihu – o nakupu odločajo starši. Ti so očitno še vedno ujeti v stereotipe. V testnih skupinah so lutko iz serije Creatable World mnogi vzeli kot politično zaznamovano, nekateri so tudi nasprotovali, da bi se njihovi sinovi kdaj igrali s punčko. A kot pravijo v Mattelovi službi za raziskovanje trga, so s to lutko morda malo pred otroki, malo pred starši, kar pa pomeni, da so tam, kjer morajo biti.
 

Šestdeset let Barbie

Mattel ima po poročanju Tima v več kot 7 milijard evrov vredni industriji lutk 19-odstotni tržni delež. Tudi njihova paradna Barbie, ki letos praznuje 60. rojstni dan, je bila kontroverzna že vse od rojstva. Njena stvariteljica, v Ameriko priseljena Nemka Ruth Handler, jo je zasnovala po nemški lutki Bild-Lilli, ki so jo ustvarili na podlagi stripov v nemškem časopisu Bild-Zeitung v 50. letih. Poimenovala jo je po hčerki Barbari in jo leta 1959 predstavila na newyorškem sejmu igrač, pri čemer so se njeni moški tekmeci posmihali, češ, kateri otrok bi se želel igrati s prsato punčko.

Kljub temu se je prodaja razcvetela, toda že leta 1963 so se oglasile tudi ženske, saj so tistega leta Barbie prodajali s knjigo o dieti. Ko so leta 1992 predstavili govorečo Barbie, ki je znala povedati »ure matematike so težke«, so jo zaradi plaza kritik umaknili iz prodaje.

Prvo veliko krizo identitete (in upad prodaje) je doživela ob prehodu v novo tisočletje, do tedaj je med lutkami zasedala 90-odstotni tržni delež. Pozornost kupcev ji je leta 2001 ukradla robatejša vrstnica Bratz, z veliko glavo, razpotegnjenih oči in našobljenih ustnic, proizvajalca Hasbro, na katero je Mattel odgovoril šele desetletje pozneje z lutkami Monster High. Deklice so ponorele za Disneyjevo ledeno princeso Elso (izdeluje jo Hasbro), za svoje vzele tudi dekliške serije legokock Lego Friends, katerih vpliv so razširili še z risano serijo.

Lego je pred šestimi leti prvič osvojil naslov največjega proizvajalca igrač na svetu, tudi po zaslugi Lego filma, a že lani mu je prodaja prvič po letu 2004 upadla. Prodajo Mattela in Hasbra pa je močno prizadel predlanski bankrot največje verige prodajaln igrač v ZDA, Toys’R’Us.
 

Konstantna prodaja tudi zaradi nostalgije

Kot opažajo pri slovenskem zastopniku znamke Barbie, podjetju Orbico, ki zastopa še več drugih znamk igrač, je prodaja barbik na našem trgu že vsaj desetletje konstantna. »Čeprav je na policah veliko podobnih lutk, pri starših oziroma mamah naposled prevlada nostalgija po igračah, s katerimi so se igrale same, v prid nakupu je tudi bolj kakovostna izdelava. Če v prvi polovici leta pogosteje kupujejo tiste za 20 do 30 evrov, verjetno predvsem za rojstnodnevna darila, v predbožičnem času pogosteje kupijo dražje sete lutk in oblačil. Opažamo, da so trenutno zelo priljubljene lutke, prav tako Mattelove, iz serije Dreamtopia, obstaja namreč tudi istoimenska risana serija,« je povedala Anja Urbanija.

Po opažanjih Spara Slovenija se pri njih najbolje prodajajo kocke blagovne znamke Lego ter različni avtomobilčki in dojenčki, vedno bolj pa tudi izdelki, povezani s priljubljenimi filmi, risankami in televizijskimi oglasi. »Letos mednje spadajo linija igrač za dekleta LOL, plišaste igrače v jajčku Rainbocorns, linija punčk Luna Petunija, pri fantih pa izstopajo robo jajčki Hello Carbot 3, medtem ko prodaja punčk blagovne znamke Barbie že nekaj let upada,« so odgovorili iz Spara Slovenija. V Mercatorju, nasprotno, opažajo, da je prodaja barbik stabilna, med drugim zato, ker so tudi na policah njihovih manjših trgovin. »Kljub poplavi cenejših artiklov pa se še vedno najbolje prodajajo igrače blagovnih znamk, ki so večinoma podprte z oglaševanjem na televiziji.«

Kako pravzaprav igrače vplivajo na otrokov razvoj in kako ga zaznamujejo, smo vprašali zaslužno profesorico za razvojno psihologijo z ljubljanske filozofske fakultete dr. Ljubico Marjanovič Umek.


 

So fantje končno dobili možnost, da se igrajo z lutkami, ki niso »samo za punčke«? Kako slabe so zares igrače, označene kot punčkaste oziroma fantovske? Kako zelo nam igrače sploh lahko (iz)oblikujejo osebnost?

Težko bi rekla, da so fantje končno dobili možnost, da se bodo igrali z lutko, saj je podobnih lutk, ki jih otroci lahko sami »spreminjajo«, na trgu že veliko. Ali se fantje z lutkami igrajo ali ne, pa ni odvisno od lutke, temveč večinoma od primarne socializacije, ki poteka najprej v družini in pozneje v vrstniškem ter širšem družbenem okolju.

Če starši ponudijo enoletnemu dojenčku punčko in se skupaj z njim in z njo igrajo, jo bo verjetno sprejel na enak ali podoben način kot dojenčica. A največkrat mu je ne ponudijo ter žal zelo pogosto sledijo izbiri spolno značilnih igrač, ki jih zaradi večje prodaje določa trg. Vse igrače, avtomobilček, kocke, punčka, kuhinjski set, žoga, kolebnica, vlak, boben …, so enako primerne za deklice in dečke.

Z izbiro igrač sta povezani tudi vsebina in oblika igre, in ker se otroci veliko časa igrajo, in to že v prvih letih svojega življenja, je igra zgolj s spolno značilnimi igračami okolje, v katerem se začnejo razvijati spolni stereotipi. Te otroci nato »uspešno« prenašajo na druga področja, denimo pri izbiri knjig, oblačil, interesnih dejavnosti ter pozneje poklicev. Prav zaradi velike moči igre v razvoju otrok je pomembno, da je izbor igrač čim bolj raznolik in da je igra dejavnost, v kateri otrok lahko pridobiva izkušnje na vseh področjih razvoja; spoznavnem, govornem, gibalnem, pri doživljanju in izražanju čustev ter učenju socialnih odnosov.
 

Kaj pa barbike (z oblinami)? Pri Mattelu so dolgo trdili, da nimajo nobenega vpliva na samopodobo mladih deklet. Vrsta študij je pokazala nasprotno.

Barbika ima po mojem mnenju manjšo vlogo v socialnem in čustvenem razvoju otrok, kot se ji pogosto pripisuje. Ne gre zgolj za igračo, temveč širši socialni kontekst, ki se lahko od otroka do otroka močno razlikuje. Deklica lahko odrašča v družini, v kateri so ji že zgodaj kupovali barbiko na barbiko in vse, kar sodi k njej, lahko pa v družini, v kateri je imela med številnimi drugimi igračami, ki niso bile spolno značilne, tudi eno barbiko, ker so jo pač imele vse njene prijateljice.

Prva družina verjetno na ravni svojih subjektivnih prepričanj deluje mnogo bolj spolno stereotipno, in vprašanje je, kaj se lahko na ravni oblikovanja otrokove telesne samopodobe pripiše neposrednemu vplivu barbike, kaj pa širšemu vzgojnemu slogu. In če temu dodamo še iz leta v leto večji vpliv medijev in družbenih omrežij, postaja vloga zgolj ene igrače zanemarljiva. To še ne pomeni, da je barbika dobra igrača. Pred več kot desetimi leti jo je komisija za oceno igrač za znak Dobra igrača ocenila kot igračo, ki tega znaka ne more dobiti predvsem zaradi oblikovnih in estetskih meril.
 

Poznam primer waldorfskega vrtca, kjer se igrajo z lutkami, ki namerno nimajo oči in ust, da bi si otroci sami predstavljali, ali je lutka vesela ali žalostna. Kako se otrok pravzaprav identificira?

Pri identifikaciji otroka z lutko oziroma punčko igra pomembno vlogo njegova starost. Malčki oziroma otroci do približno četrtega leta potrebujejo igrače, ki so resničnostne in relativno izpopolnjene, torej z očmi, usti, nosom na obrazu, da ji bodo lahko pripisali določeno vlogo, se z njo identificirali. Starejši predšolski otroci pa se zaradi večje miselne predstavljivosti in domišljije lažje in bolj izvirno igrajo z manj izdelanimi igračami, ki jim sami glede na okoliščine dodajajo vse, kar takrat potrebujejo; enkrat veselo, drugič zaskrbljeno, tretjič jezno lutko. Prevelika izdelanost jih celo moti pri spreminjanju vlog, čustev.