Ustrelíti

Črta. Na začetku besedne družine je praindoevropska baza *sterH- 'črta, proga'. Na nebu se med nevihto zariše črta – strela –, črta pa je tudi strelica iz loka, kar je starejša beseda za puščico. V obeh pomenih je beseda zelo stara: litovščina ima denimo za puščico tudi besedo strėlà, sorodne besede pa so tudi nemška Strahl 'žarek', anglosaška strǣl 'puščica, kopje' in langobardska strāl 'puščica'.

Ko izstrelimo strelico iz loka, u-strel-imo. Streljati je ponavljalni glagol od streliti, napraviti črto, spustiti črto v zrak. Nadalje je puščica to, kar iz loka s-pust-imo, sulica pa je tisto, kar sunemo. In metek je to, kar se meče, kot nekoč kamni iz prače. Že sam jezik potrjuje, da ljudje streljajo že tisočletja.

Tudi iz puške lahko streljamo, tako kot lokostrelec strelja strelice z lokom. Streljamo tudi z besedami: »Ustreli!« rečemo in pri tem mislimo, naj sogovornik hitro in jasno pove, kar misli. Malo pozabljen frazem streljati z motovilom pomeni 'delati velike napake, neumnosti'. Streljamo pa lahko tudi z očmi, s pogledom, na gol in mimo gola, v tarčo, streljamo kozle in včasih kdo strelja tudi na politike.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Simona Klemenčič.