Navijač

Kdor navija lase na navijače, je lahko tudi sam navijač. Ta samostalnik je namreč izpeljan iz glagola navijati, kjer je prvi pomen »delati, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat okrog česa«.

Tako se lasje, ki so brez dvoma upogljivi (ne nujno ubogljivi), lahko večkrat upognejo okoli »majhne, preproste naprave valjaste oblike za navijanje, kodranje las«. Pri frizerju ste zato lahko brez skrbi, da vaših las ne navdušujejo za kaj.

Recimo, da bi postali navdušen privrženec, najdejavnejši navijač v kakem društvu. Navijači, ki navijajo lase, tudi niso »kdor ob tekmah s klici, ploskanjem spodbuja eno izmed moštev ali posameznega tekmovalca«.

So pa navijači, kadar govorimo o ljudeh, gotovo pomemben del vsake tekme. Predstavljajte si nogomet, ki ga igrajo na velikem stadionu, razen tekmovalcev pa tam ni nobenega drugega človeka. Spominja na korono in zaprtje države, boste rekli.

Morda, vendar so navijači tudi takrat obstajali. Res gre pri športu najprej za preseganje samega sebe, za krepitev zdravega uma v zdravem telesu. Pa vendar – brez navijačev se mi zdi vsak vrhunski šport nesmiseln.

Čeprav bi jim kdaj morali naviti ušesa (in ne las), kadar povzročajo izgrede, ravno navijači ustvarijo ob tekmi tudi zdrav ponos na svoje priljubljeno moštvo, ne nazadnje na svoj narod in državo, ki se prek takega moštva predstavlja. Navijajmo torej tudi za dobre navijače; lahko tudi z navijači na glavi.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Metod Čepar.