Trije brazdasti kiti ob zahodni istrski obali

Sredi minulega tedna so priplavali vosati kiti prav blizu Piranskega zaliva. Ni jasno, ali in koliko so pluli po slovenskem morju, toda novigrajski ribič Robi Majdenić Skif jih je s sodelavci zagledal (in posnel) v sredo popoldan, kake štiri milje od obale pred Novigradom. Plavali so proti severu, je zapisal na svojem Facebookovem profilu, torej proti Piranskemu zalivu. Naslednje dni so jih opazili že pri Brionih. Na posnetkih je videti dva brazdasta kita (Balaenoptera physalus), ribiči so trdili, da so jih videli tri.

Skupina treh brazdastih kitov bi bila velika  posebnost za tukajšnje morje, saj so doslej pred Istro opazili le posamezne primerke ali kvečjemu par teh največjih živali iz Sredozemlja. Brazdasti kit je edina vrsta vosatega kita (namesto zob ima v velikih ustih vose, skozi katere preceja hrano), ki stalno živi v Sredozemlju. Še pred kakimi šestimi leti so ocenjevali, da jih je v tem morju kakih 3500, toda konec leta 2021 so dokončali ocenjevanje številčnosti vrst in  ugotovili, da jih je v Sredozemskem morju le še 1800, in so uvrščeni na Rdeči seznam Mednarodne zveze za varstvo narave kot ogrožena vrsta.

 Višji kustos Prirodoslovnega muzeja Hrvatske iz Zagreba Draško Holcer, ki že dolga leta preučuje kite v Jadranu, nam je povedal, da je zelo težko podati njihovo natančno število, gre za oceno, ki je seštevek opažanj in posebne metode ocenjevanja števila vrst. Čeprav lahko živijo tudi 80 let, se njihovo število opazno zmanjšuje. Najbolj jih ogrožajo propelerji hitrih ladij, ki jim kiti težko pobegnejo, pa tudi določene vrste ribiških mrež, je povedal Draško Holcer. Lani so zabeležili primer usodnega povoženja enega od teh kitov pri Gibraltarju, ki ga je zagrešila zanj prehitra ladja. So pa že opazili tudi druge kite z urezninami od propelerjev na njihovem telesu.

Tako so marca 2003 uslužbenci Morske biološke postaje Piran našli Leonoro nedaleč od svojega sedeža pred Piranom, njeno okostje je zdaj v Naravoslovnem muzeju v Ljubljani. Foto Boris Šuligoj

V južnejšem delu Jadrana jih opazijo skoraj vsako leto, torej njihov pojav v Jadranu ni posebnost. Lani so jih pri Visu opazili kar pet v eni jati. V Tržaškem zalivu pa jih praviloma opažajo vsakih nekaj let, vendar le posamezne primerke ali največ v paru. Zadnje opažanje dveh brazdastih kitov skupaj je bilo konec oktobra in v začetku novembra 2020 pred Piranom in Koprom. Tedaj so jima raziskovalci Slovenskega društva za morske sesalce Morigenos uspeli slediti in ju posneti. Čeprav dr. Tilen Genov iz Morigenosa pravi, da so brazdasti kiti precej težko opazna (torej »skrita«) vrsta. Navadno plavajo na odprtem morju in ne prav blizu obale, torej daleč od morjeplovcev, ki se držijo obale. Čas med enim in drugim potopom lahko traja tudi deset minut in tedaj lahko hitro preplavajo veliko razdaljo pod vodo v nepredvidljivo smer. Če na primer kdo opazi kak kitov hrbet s plavutjo in ni povsem prepričan, kaj je videl, ni nujno, da ga bo čez deset minut videl spet. Brazdasti kiti so prepoznavni po nesimetrični obarvanosti spodnje čeljusti, ta je na levi strani temna, na desni pa skoraj bela, nam pove Tilen Genov.

Draško Holcer ni mogel pojasniti, zakaj bi brazdasti kiti plavali do  skrajnega severa Jadranskega morja. V glavnem plavajo za hrano, to so planktonski rakci ali plave ribe (inčuni, sardele ...), včasih preprosto zaidejo. Za brazdaste kite je sicer značilno, da imajo zelo dobro orientacijo v prostoru in se jim ne zgodi, da bi nasedli na preplitvi obali, kot se to precej pogosto dogaja kitom glavačem (Physeter macrocephalus) na italijanskih peščenih plažah. Sredozemski brazdasti kiti se nekoliko razlikujejo od atlantskih kitov iste vrste, so nekoliko manjši, oglašajo se z razločno drugačno govorico (pesmijo) in nikoli ne plavajo v Atlantski ocean. Medtem ko atlantski brazdasti kiti zaplavajo v Sredozemlje, vendar se nikoli ali pa zelo redko ne parijo s sredozemskimi kiti iste vrste, trdi Draško Holcer, ki je posvetil veliko svojih raziskav prav komunikaciji med brazdastimi kiti. Sredozemski kiti se nekoliko razlikujejo tudi po govorici, saj njihova pesem predvsem na koncu napeva zveni drugače od atlantskih brazdastih kitov. V Jadranu se najraje zadržujejo v kotlini med Visom in Jabuko, kjer je v določenih mesecih veliko planktonskih rakcev. Toda letos pri Visu skoraj ni sardel, opozarja Holcer.

V enem dnevu bi lahko preplavali 100 kilometrov, kar pomeni, da so denimo danes nekje v Tržaškem zalivu, jutri pa že pred Puljem.  Zato so tri ali dva kita, opažena pred Novigradom, čez dan ali dva že opazovali pri Brionih. So druga največja žival na svetu (za sinjim kitom). Na severni polobli zrastejo do 23 metrov in tehtajo do 50 ton (v Sredozemlju so torej nekoliko manjši), na južni polobli pa do 26 metrov in tehtajo 80 in celo več ton.

Tako pa so iz morja pobrali in peljali očiščene čeljusti brazdastega kita,ki je zdaj kot Leonora v Naravoslovnem muzeju Ljubljana. Foto Boris Šuligoj

Slovencem najbolj znani brazdasti kit je razmeroma mlada samica (dolga kakih 12 metrov), ki sta jo dva piranska ribiča pred Punto opazila konec decembra 2002, tri mesece kasneje pa je poginjena, z napihnjenim trebuhom navzgor priplavala na površje le kakih 600 metrov stran od Morske biološke postaje Piran. Njeno okostje zdaj hranijo v Naravoslovnem muzeju v Ljubljani z imenom Leonora. Odtlej brazdaste kite videvajo v našem morju (tudi pred Trstom) vsakih nekaj let, kar pa ne pomeni, da ti kiti niso celo pogosteje pred našo obalo, le da jih ne vidijo vsakič, ker so dovolj daleč od ribičev in turističnih plovil.