Takoj izbrišite fotografijo, ki ste jo posneli!

»Nikar ne fotografirajte!« me strogo ošteje paznica v eni od dvoran muzeja Prado sredi Madrida. »Ste naredili posnetek? Takoj izbrišite fotografijo, ki ste jo posneli!« ukaže in da vedeti, da z njo ni šale. »Nisem, nikakor nisem,« se branim, upajoč, da ne bo zahtevala mobitela. Tako je, če novinarja srbijo prsti v enem od izstopajočih muzejev na svetu, ki hrani dragocen zaklad lepega in dobrega.

Zasačila me je, ko sem se ravno pripravljal, da bi na hitro skrivaj ujel skupinico šolarčkov, ki so se posedli pred eno od Velázquezovih slik. Posneti sem hotel to radovedno skupinico otrok, ki imajo že v mladih letih privilegij, da s svojimi učitelji spoznavajo stare mojstre. Kdor se zgodaj odpravi na pot lepega in žlahtnega, daleč pride, si rečem.

Hkrati priznam, da me nepopisne množice turistov, šolarjev, študentov, upokojencev, skupine vseh vrst, barv in oblik v sicer velikih, a vse tesnejših galerijah, tudi vse bolj motijo. Človek mora biti res posebej mišičast in izurjen, da lahko v takih okoliščinah dojema in sprejema razstavljeno razkošje. Turisti so po pandemiji podivjali. Zaradi njihovega vse večjega števila je težko uživati v obilici umetniških presežkov. Povsem drugače sem gledal velika Rubensova platna v enem od razstavnih prostorov, v katerem (ne morem verjeti) sva bila s paznico več kot pet minut povsem sama. Neprijetno pa se je bilo v drugih dvoranah prebijati skozi množico radovednežev pred Goyevimi tako imenovanimi črnimi slikami ali pred njegovo najbolj znano, Streljanje upornikov 3. maja 1808.

Travnik je ime galerije

Ljudje pričakujejo, da bo v Španiji tudi pozimi toplo, zato se morda še prej naveličajo pravih zimskih temperatur, značilnih za celinsko Evropo. Kaj naj torej počne turist v Madridu pozimi? Muzej Prado in tri druge galerije ali muzeji v tej »pokrajini svetlobe«, kot pravijo muzejskemu zlatemu trikotniku v središču španske prestolnice, so zakon. Z enim samim obiskom si pravzaprav ni mogoče temeljito ali v celoti ogledati muzeja na bulvarju Paseo del Prado (prado je po slovensko travnik).

Na dolgočasen zimski dan sredi tedna se že četrt ure pred odprtjem nabere vrsta. Tisti, ki smo vnaprej kupili vstopnice, se izognemo kakih 100 metrov dolgi vrsti pred blagajnami, vendar moram kljub temu četrt pred deseto zjutraj stati v prav tako dolgi vrsti pred vhodom. Sledi rentgenski pregled ob vstopu in nato še vrsta v garderobi. Nisem prvič v tem muzeju, a pred devetimi leti je bilo v njem občutno manj ljudi. Preden se znajdem, po kakšnem vrstnem redu bom napadel galerijski labirint, so dvorane z najbolj razvpitimi platni že polne.

Nekateri Prado hvalijo kot najboljšo galerijo na svetu. To je seveda precej subjektivna ocena, saj je težko primerjati med seboj različne galerije, toda med najboljših pet na svetu bi ga morda res lahko uvrstili.

Pravi trenutek, pravi vodič

Srečal sem skupino Slovenk, ki so si Prado ogledale z vodenjem mimo vrste. Nisem vprašal za ceno, toda njihova izkušnja je bila dobra tudi zato, ker so se v muzejski labirint odpravile šele po 17. uri, ko je večina turističnih kobilic že utrujena odšla iz galerije. Bile so navdušene, ker so po zaslugi vodiča v kratkem času učinkovito in jedrnato zapopadle izstopajoče mojstrovine.

Večji del dneva je v nekaterih razstavnih prostorih takšna gneča, da ni miru. Obiskovalca po nekaj urah bolijo noge in se že zato težko zbrano posveti umetninam, poleg tega se vsi gnetejo čim bližje najbolj znanim platnom. Zid iz teles, zožen zorni kot in vrvenje obiskovalcev, ki jih vodniki zadržujejo z dolgimi razlagami pred slikami, vse to načenja mir in zbranost.

Prado na leto obišče več kot tri milijone ljudi, na dan torej tudi 10.000. Še posebej živahno je pred kakimi 50 najbolj razvpitimi platni. Muzej se hvali, da ima 7600 slik, 4800 grafik, 1000 skulptur in 8000 risb. Pred leti so imeli razstavljenih 1300 del. Številke se spreminjajo, ker poleg stalne zbirke ves čas pripravljajo po vsaj dve ali tri gostujoče, občasne razstave. Tokrat še posebej izstopa tista o tehniki slikanja Petra Paula Rubensa in njegove delavnice.

Ena dvorana je namenjena izključno predstavitvi Rubensovega dela z učenci, ki so mu izdatno pomagali pri slikanju velikih platen. Precej del je ustvaril tudi skupaj z drugimi avtorji, specialisti za posamezne detajle ali ozadja na slikah. Mrtvo naravo, arhitekturo ali naravno okolje je nemalokrat prepustil učencem ali drugim, pravim specialistom za posamezne pokrajine, ozadja, podobe ... Nekatera njegova dela so izdelali v tako popolnih dvojnikih, da laik zlepa ne loči izvirnika od posnetka. Dvorano so opremili z artefakti iz Rubensove slikarske delavnice. Med čopiči, še odprtimi barvami, štafelaji, nedokončanimi deli pa se svetijo platna in številne razlage o podrobnostih umetnikovega načina dela in tehnike.

V Pradu imajo dvojnik Mone Lize, ki so ga v začetku 16. stoletja izdelali v delavnici slavnega Leonarda da Vincija istočasno (vzporedno) z izvirno Giocondo iz Louvra. To je torej njen prvi dvojnik, ki ga sicer tudi laiki ločimo od izvirnika. Toda madridska Mona Liza ima vseeno posebno umetniško vrednost, čeprav je dvojnik, hkrati v marsičem pojasnjuje principe dela v delavnici slavnega učitelja.

Med slikarji iz Prada, ki najbolj pritegnejo, je seveda Diego Velázquez. Muzej se hvali, da premore 50 od približno 120 znanih del tega umetnika. Med njimi je najbolj razvpita upodobitev družine kralja Filipa IV. –​ Las Meninas. Ob dekletih v širokih krilih se je, kot bi delal pred ogledalom, naslikal tudi slikar sam pred platnom in ponuja drugačno, zrcalno perspektivo. Prav tako pritegne njegov portret kraljice Mariane Avstrijske, ki se je poročila s svojim stricem Filipom IV., da bi pripomogla k ohranitvi velikega, vendar že propadajočega kraljestva.

Še večji vtis naredi Francisco de Goya. Med njegovimi deli izstopajo omenjeno Streljanje upornikov, pa obe Maji, oblečena in gola, in prelomna serija del iz cikla Črnih slik, poslikav na stenah, nastalih v letih od 1820 do 1828, ki so jih kasneje restavratorji prenesli na platno in jih danes lahko občudujemo v Pradu. Goya je s svojim naprednim slikarstvom vplival na kasnejša ekspresionizem in nadrealizem. V muzeju so ponosni še na El Greca, Tiziana, Hieronymusa Boscha, Rembrandta, Petra Brueghla starejšega, eno samo sliko Caravaggia, Raffaella, Tintoretta, Dürerja, Tiepola, Botticellija, Bellinija ...

Guernica je prišla v Madrid
iz New Yorka

V Prado so šele po smrti generala Franca, leta 1981, preselili Guernico Pabla Picassa. Picasso je bil leta 1936 kratek čas tudi direktor muzeja, čeprav ga ni nikoli zares vodil. Njegovo znamenito protivojno delo Guernica je bilo leta 1937 naročeno za španski paviljon na svetovni razstavi v Parizu, kasneje so ga preselili v newyorški muzej moderne umetnosti (Moma). Slika, ki ponazarja bombardiranje baskovskega mesteca, grozote in nesmisle vojne, je na avtorjevo željo smela priti v Madrid šele po Francovi smrti. Leta 1992 pa so jo preselili v nacionalni muzej sodobne umetnosti, Nacional Centro de Arte Reina Sofía, kjer še zdaleč ni take gneče kot pred platni Goye, Velázqueza, Boscha, Tintoretta ... v Pradu.

Dodajmo, da so med špansko državljansko vojno iz Prada zaradi sovražnega bombardiranja Madrida na varno umaknili 364 slik in 180 risb. Najprej so jih prepeljali v Valencio, kasneje v Katalonijo. Na začetku leta 1939 jih je republikanska vlada v sodelovanju s strokovnjaki treh največjih svetovnih muzejev, Mome ter galerij Tate in Louvre, selila še v Ženevo. Preselili so 115 Goyevih platen, 43 El Grecovih, 45 Velázquezovih, 38 Tizianovih in 25 Rubensovih. Po koncu španske vojne so jih še istega leta vrnili v Madrid.

V Reini Sofíi je še več del Juana Mirója in Pabla Picassa. Podpisanega so najbolj pritegnila zgodnja dela Salvadorja Dalíja in eno povsem abstraktno platno manjšega formata Diega M. Rivere, moža Fride Kahlo.

V Pradu kljub množici dragocenih slik ne premorejo niti enega platna Vittoreja Carpaccia. Zato pa ga imajo v muzeju čez cesto, v zasebni zbirki Thyssen-Bornemisza, ki dopolnjuje zbirko starih italijanskih mojstrov (tudi Caravaggia in Berninija), predvsem pa premore odlično zbirko sodobnejše umetnosti (19. in 20. stoletja). Tu razstavljajo Chagalla, Kandinskega, Hopperja, Renoirja, Moneta, Maxima Maufro, van Gogha, Oskarja Kokoschko ...

V Thyssen-Bornemiszi trenutno gostuje retrospektivna razstava izjemne nemške predstavnice ekspresionizma Gabriele Münter, sodobnice in prijateljice Vasilija Kandinskega in Franza Marca, ki sodi v svetovni vrh slikark sodobne likovne umetnosti. Za razstavo Gabriele Münter se je vila dolga vrsta obiskovalcev, v glavnem Madridčanov, ki so očitno veliki ljubitelji dobrega slikarstva in dodatno polnijo madridske galerije.

Pa še egipčanski tempelj

Madrid premore tudi Debodski tempelj, darilo Egipta v zahvalo, ker so ga Španci skupaj z delom staroegipčanske kulture pomagali rešiti pred poplavo, ko so gradili Asuanski jez. Tempelj so z vsemi kamni in starimi reliefi vred (nekaj se jih je sicer na poti izgubilo) preselili v Madrid in ga tam postavili leta 1972.

embed_foto}1988313{/embed_foto}

Danes sme v tempelj le omejeno število obiskovalcev, največ 30 hkrati in le za pol ure, brezplačne vstopnice si je treba že prej priskrbeti po spletu. Park je sicer povsem blizu Španskega trga in kraja, kjer so v začetku 19. stoletja Napoleonovi vojaki streljali branilce Madrida. Pa smo spet pri Goyevi sliki 3. maja 1808, pri burni španski zgodovini, sestavljeni iz vojn, osvajanj sveta in uporov.