Stréla

Strela je naravni pojav, ki ga vidimo kot blisk in slišimo kot grom; bliže sta si, bliže nam je. Če jo opazujemo od daleč, smo lahko navdušeni nad njeno lepoto, žarečimi nitkami, ki ob razelektrenju ozračja za nekaj trenutkov povežejo zemljo in nebo, oblake in morje …

Grmenje s svojim donenjem deluje bolj grozeče. In če zagrmi hkrati z bliskom, je strela udarila nevarno blizu ... Ni čudno, da ima beseda strela predvsem negativne pomenske odtenke: človek je lahko jezen kot strela ali pa mu zaradi slabe volje iz oči švigajo strele, pravzaprav je strela lahko tudi zloben človek sam. Ko nas doseže slaba novica, lahko obstanemo kakor od strele zadeti, lahko nas tudi kaj boli kot strela. Beseda strela je lahko uporabljena kot kletev – SSKJ tako navaja: strela naj ga udari, da bi ga strela, gromska strela ipd., Pleteršnikov slovar s konca 19. stoletja pa še: da bi te strela ubila, da te strela, strela božja ga naj.

A kot vsak véliki pojav tudi strela v človeku zbuja ne le strahospoštovanje, ampak tudi občudovanje. Tako lahko slišimo, da je športnik hiter kot strela, kdo drug je lahko brihten kot strela, otroci pa ob besedi strela najprej pomislijo na hitri rdeči avtomobilček, junaka animiranega filma. Če spadate med plezalne navdušence, morda ob besedni zvezi gromska strela pomislite na plezalno smer v steni Vežica. Tu in tam nas kot strela z vedrega neba ali z jasnega doseže kaka nepričakovana novica – a taka novica zagotovo niso več podnebne spremembe, zaradi katerih se spreminjajo celo modeli napovedovanja vremena in neurij s strelami. Frazem, da strele udarjajo v visoke vrhove, pa izraža tudi dejstvo, da so družbeno bolj izpostavljeni ljudje, tisti »zgoraj«, najbolj izpostavljeni kritiki. Ker imajo moč, ki bi jo morali uporabiti v dobro vseh nas, tudi v boju proti podnebnim spremembam.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Jožica Škofic.